Problem je enostavno rešljiv.
Vir vseh težav je Pravilnik o uporabi lovskih psov v lovišču. Že leta opozarjam vsakega, ki me hoče poslušati, da bi bilo edino prav, da se psa za delo v lovišču preizkusi glede na njegove sposobnosti, prirojene in priučene. Ve se kaj naj bi pes za opravljanje določene naloge znal. Za gonjo glasno goniti, za iskanje po krvni sledi, slediti sled in pokazati plen, za vodno delo prinašati iz vode ipd.
A pravilnik za ta dela predpisuje tudi pasmo s katero to edino smeš početi. Pri nekaterih pasmah imaš več možnosti, pri drugih manj. Pri barvarjih celo samo eno in edino.

Ko v tem Pravilniku ne bo več teh določil o pasmah, se bo stroka lahko enostavno odločila in za vzrejo zahtevala izvirne lastnosti pasme, lovci pa izbirali in šolali pse za željen namen po svojih sposobnostih. Tekme in uspehi na lovu pa bodo prikazali kvaliteto, uspehe ali neuspehe.

Dokler pa se bo v krogih naših kinoloških veljakov ukvarjalo z medsebojnimi podtikanji in špetiri, zahtevalo nekaj, kar so drugje opustili, torej tetoviranjem psov, pred časom pobijanjem le pri nas nezaželjeno obarvanih mladičev in ostalimi nesmiselnimi zahtevevami skreganimi z izvornostjo pasme, bo ostalo tako kot je.

Je to možno spremeniti? Je, a odvisno je le od nas samih!