Zanimivo branje nudi zapisnik 13. seje UO LZS, ki pod točko 2 obravnava sklepe komisije za izobraževanje. Sklepi sicer zaokrožujejo debato okrog predavateljev in predavateljskih aktivov za opravljanje lovskih izpitov, vendar se človek ne more znebiti občutka, da posameznik v UO deluje, kot da je lovska organizacija hermetično zaprta inštitucija, ki ima na voljo vso znanje in najbolj pametne pedagoge. Kako si sicer razlagati razpravo enega izmed članov, ko zagovarja uveljavitev stališča UO in komisije (verjetno je bolj mišljeno stališče direktorja strokovnih služb), da lahko predavanja izvajajo le predavatelji, ki so tudi obvezno člani lovskih družin. Le eden od članov je takemu stališču nasprotoval, ostali opazovalci pa so na to gledali povsem mirno, kot, da se jih to ne tiče.
Razpravljavca je potrebno povprašati po vzgibih, da zagovarja tako nesprejemljivo stališče. Zapirati dotok novih znanj v predavateljske aktive, ki so v veliki večini in že v osnovi revni z znanji novejših spoznanj stroke, ki so v te aktive prisesani že desetletja in jih ni mogoče menjati, sedaj še udar, da v njih ne morejo sodelovati zunanji predavatelji in jih je potrebno preprosti iz njih spoditi. Ne znam si predstavljati nobene organizacije ali inštitucije, da bi si tak luksus lahko privoščila, še več, take organizacije bi propadle že davno. In v krsto organizacije LZS zabija še enega od žebljev.
Taka razmišljanja, ki so verjetno plod prepotentnosti, moč vseh mogočih funkcij na vseh nivojih lovskih organizacij in nemoč, da se tudi sam zavihti v enega od predavateljskih aktivov, je voda na mlin vsem tistim, ki že resno razpravljajo o možnosti prenosa vseh izobraževanj na ne lovske inštitucije. In če bodo šle take razprave na UO LZS še naprej v tej smeri, bo potrebno vizijo razvoja LZS preimenovati v vizijo razkroja.
Žal so volitve šele čez dve leti.