Zgodba o jelenu ni zela dramatična; veliki lov na jelena brez sprožene puščice sem že imel, uspeh pa je prišel tako "instantno" da skoraj lahko rečem, da je bilo "prelahko":
Na jutranjemu zalazu sva z Gorge-jem od daleč na pasišču videla velikega jelena, ki ga je spremljal šilar. Počakala sva in opazovala kam bosta jelena odšla na dnevni počitek. Izginila sta v goščo poleg velikega nasada borovcev.
Popoldan sva se odpravila na zalaz: podlaga je bila tako idealna, da ne bi moglo biti bolje - nobenih večjih vej, samo borove iglice. Med borovci sem se počasi bližal gošči. Puščica je bila nataknjena na tetivi, zaklep mehanskega sprožilca je čvrsto sedel na zanki. Bilo je idealno.
Na drugi strani gošče sem nevede splašil šilarja, ki je odskočil. Njegov beg je predramil velikega jelena, ki je vstal iz praproti 32 m pred menoj in pogledal za šilarjem. Tarča je bila tako velika, da je nisem mogel zgrešiti. Puščica je švistnila in jelen je odskočil ter stekel iz borovcev preko pasišča ter padel v daljavi. Bilo je neverjetno. Vedel sem, da je bil strel tako idealen kot je le mogel biti, stotine ur prebitih pri večnemu nažiganju v tarčo so se obrestovale.
Puščice nisem nikoli našel. Na nastrelu nisem našel krvi. Če ne bi videl jelena pasti bi ga moral iskati z psom. Še vedno sem bil popolnoma miren, počasi pa se je vame plazil adrenalin. Začel sem se bližati padlemu jelenu preko travnika.