Carniolus, saj debata ni tako skrenila s poti.
Zataknilo se je pri bistvenem očitku modernih betonarjev nam lovcem. In sicer da z veseljem ubijamo živali, torej smo sadisti, bretzčutneži, bolniki...
Jaz vsakemu brez slabega občutka povem, da rad lovim,da uživam v tem. Lov kot celota mi je praktično način življenja. In pomemben del je tudi uplentev divjadi. In tudi pri uplenitvi divjadi čutim veselje, zadovoljstvo, kar pa ni nič grdega. To imamo v krvi od prazgodovine, da smo lovci. Ubiti žival je nekaj čisto običajnega, v naravi bitja ubijajo drug drugega, tudi na kmetih je tudi za vsakega majhnega otroka čisto normalno, de se živali redi tudi zato, da jih ubijemo in pojemo. Nasprotniki lova bodo rekli, da danes ni potrebno ubijati živali, da moramo biti "civilizirani". Pa jim odvrnem, tudi vi ubijate živali. Mogoče ne neposredno, s svojo roko, in se slepite, da jih ne. Pa vendar, današnji način življenja je tak, da zato, da mi lagodno živimo, živali umirajo. Umirajo pod avti, umirajo od strupov in onesnaženja, ki nastajajo, ko se proizvajajo izdelki, ki nam omogočajo lagodno življenje, ugrabili smo jim življenjski prostor, ga pozidali, spremenili v zanje neužitne monokulture.... Živali umirajo, da mi lahko živimo, to je dejstvo.
Zadnjič me je v lovski trgovini napadla ena taka "neprijateljica" lovcev. In sva šla skozi takole debato. Zaključila sva pri njenih usnjenih škornjih.
As hunters, we need to stand strong, unite as one and NEVER apologize for being who we are! We should focus our energy on being the best hunters we can be by challenging ourselves to be ethical, respectful and responsible so as to humbly uphold our proud heritage. Now, let´?s get out there and enjoy the great outdoors!
Eva Shockey