Posavski gonič

[Hubertus]

Se strinjam z Detlom. Prijatelj je namlatil psa s zadavljenim puranom potem pa pes ni hotel več grabiti ranjene divjadi, oz. jo je grabil samo, če njega ga ni bilo blizu. Brž, ko se je približal je divjad spustil in se oddaljil.

[mprimoz]

Tud jz sem mel enkrat tak problem s prvim terierčkom. Ko je od soseda prinesel turškega petelinčka, sem mu ga privezal okrog vratu, da ga je nosil dva dni. Od takrat kure tud pogledal ni več.

[The Hunter]

Velikokrat sem slišal naj bi Posavec bil predvsem gonič za zajce, lisice in srne. Vendar sem se zadnje čase prepričal v nasprotno. Moj prijatelj ima namreč Posavca, ki je odličen gonič za divje prašiče. Bilo je potrebno seveda veliko truda, ampak sedaj so rezultati tu.

[detel]

Posavec je univerzalni gonič. Če želimo zajčarje ali prašičarje moramo selekcionirati oz. izbirati plemenjake specialiste. Problem je, ker je teh psov pri nas malo .

[Hubertus]

Posavec je v nasprotju z zgoraj izraženim začudenjem zelo dober gonič za divje prašiče zato je na Balkanu ena izmed najbolj razširjenih pasem goničev za to vrsto lova.
Da postane posavec dober prašičar ni potrebno tako veliko truda, kot v svoji pohvali prijatelja navaja kolega The Hunter ampak je že čisto dovolj, da imamo v lovišču divje prašiče in psa vodimo na tak lov.
Da pes "prime" prašiče je dovolj srce in pogum, kar pa je značilno za vsaj 80% posavcev. Le redki pred prašičem obstanejo iz strahu. O kakšnih vohalnih sposobnostih ali kaj podobnega pa vemo, da pri tem nimamo kaj dosti modrovati saj vemo, da je za sledenje divjih prašičev skorajda dovolj že neprehlajen človeški nos.

Povsem pa drži, kar navaja kolega Detel(j), ko pravi, da je potrebno izvajati selekcijo pri vzreji in sicer linijo za zajce posebej, linijo za pujse pa posebej. Zajčarji so psi, ki so zvesti sledu, nos ves čas tiščijo k tlem in so vztrajni pri razvozlavanju. Takih psov se ne vodi na pogone, ker nimamo tam z njimi kaj početi. Prašičarji so pa psi, ki delujejo z vsemi svojimi čuti, torej v vidom, sluhom in seveda z vonjem. So površni pri iskanju in raje sledijo intenzivnim vonjavam velike divjadi, morajo pa biti zato ustrezno pogumni.

Vse navedeno je na Balkanu in še kje po svetu običajna praksa, za Slovensko lovsko kinologijo pa znanstvena fantastika. (Pa baje smo po mnenju naših vodilnih s področja goničev drugim za vzgled.......... s čim že???)

[The Hunter]

Z vsem spoštovanjem do kolege Hubertusa, bi vseeno imel par pripomb. Jaz nisem govoril o statistiki in značilnostih svetovne kinologije, še manj pa o splošnih naravnih zasnovah Posavca. Govoril sem in to zelo argumentirano o dejanskem stanju. Da Posavec goni divje prašiče ni dovolj, da divje prašiče imamo, niti ni dovolj, da ga vodimo na lov. Tudi ni dovolj, da je hraber in neustrašen pes. In tudi ni treba, da je kaj drugačen od onega drugega, "zajčarja", ki tišči nos v tla. Kar je resničen problem je ta, da bo pes, preden pride do sledi prašiča, prekrižal sled vsaj 20 srn (čisto procentualno, seveda različno od lovišča). In naprej; ko ga že enkrat naučiš, naj ne goni srn, bo šel za prašičem 2 dni. In ko ga naučiš, da ne goni 2 dni ampak pol ure, bo takrat, ko se prašič ustavi, umolknil. In ko ga naučiš, da na mestu glasno laja, si z šolo na začetku. Kajti takrat ga moraš naučiti, da gre preverit vsak sled prašiča, ga najde tudi kilometre daleč in ga prižene pred cev. In potem je treba seveda prašiča upleniti in s tem psu pokazati, kaj sploh delamo.
Pa brez zamere, za en dan star sled prašiča ni dovolj, da pes dobro vidi in sliši. In človek takega sleda ne zazna, pa naj bo prehlajen ali pa ne.

[ostrostrelec.pero]

Kdaj ga naučiš pa da ti opuca čevlje?

Hubertus, a sedaj vidiš zakaj moderatorji pošizijo. A tvoja pripomba spada na področje ki obravnava temo posavski gonič. Pa ti jo bo en brisal, bodo pa spet vse od opice naprej.

[detel]

The hunter, sam si prišel do zaključka, da je potrebno s psom ogromno delati, imeti dovolj časa, itd. So goniči, ki gonijo vso divjad in so goniči, ki imajo genetsko nagnjenje za gonjo le določene divjadi. Goniča srnarja ne boš nikoli naredil zajčarja, itd. In nato ti je v breme celo njegovo življensko dobo. Da dobiš psa po svoji želji, jih moraš veliko izmenjati. Idealno je imeti leglo, pustiti doma vsaj tri mladiče tam nekje do enega leta starosti in če bo po sreči, boš izbral zajčarja ali prašičarja, pač glede na delo oz. njegovo strast za določeno divjad. Temu se reče selekcija. Vendar je tudi to povezano s stroški, vlaganjem veliko truda in porabo časa, kar je danes problem.

[Hubertus]

In naprej; ko ga že enkrat naučiš, naj ne goni srn, bo šel za prašičem 2 dni. In ko ga naučiš, da ne goni 2 dni ampak pol ure, bo takrat, ko se prašič ustavi, umolknil. In ko ga naučiš, da na mestu glasno laja, si z šolo na začetku. Kajti takrat ga moraš naučiti, da gre preverit vsak sled prašiča, ga najde tudi kilometre daleč in ga prižene pred cev. In potem je treba seveda prašiča upleniti in s tem psu pokazati, kaj sploh delamo.
Pa brez zamere, za en dan star sled prašiča ni dovolj, da pes dobro vidi in sliši. In človek takega sleda ne zazna, pa naj bo prehlajen ali pa ne.

The Hunter, oprosti in opravičilo tudi moderatorju, vendar to so pravljice za lovske pripravnike in tiste, ki ne vedo kaj so lovski psi.
To je pač moje mnenje, do katerega imam menda pravico in žal mi je, če komu ni všeč!!!

[Veper]

Hubertus nihče ne dvomi o tvoji strokovnosti ,še najmanj pa jaz in celo o goničih. Vendar naj ostane na strokovnosti