Rezultati 1 do 2 od 2

Tema: Zadnje darilo Lick Creeka

  1. #1

    Privzeto Zadnje darilo Lick Creeka

    Zadnje darilo Lick Creeka
    “Belorepi jelen je svojevrsten paradoks; kombinacija popolne opreznosti a po drugi plati - goveje predvidljivosti”.
    (Chuck Adams, Bowhunters digest, 3d edition, 1991)


    Ve?er pred odhodom sem se poslovil od Ann, ki je skrbela zame vse te dni.

    Ann je dejala: ”Glede na to da bo? jutri pred odhodom na letali??e malo dlje spal, predvidevam, da zdaj lahko izklju?im avtomatsko nastavljeni ?as na aparatu za kuhanje kave, ki je nastavljen za ob 04.30 zjuraj-?”

    Odvrnil sem: “Ne gospa, jutri grem na lov, ?e zadnjikrat pred odhodom.”

    “Ti si nor!”

    Nasmehnil sem se in dejal: “Seveda sem.”

    ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

    Bilo je skoraj to?no tako kot je dejal Dave; “Ko bo pri?el veliki jelen iz vzhodnih gozdov po strugi Lick Creeka si bo vzel ko?uto in se paril z njo v go??avah ju?nega potoka. Pregnal bo malega jelena, junico in tele. Jelen bo s ko?uto pribli?no dva dni.”
    Sam nisem bil ?isto gotov. Morda je ko?uto vodnico pono?i zbil avto; v tednu dni sem na petkilometerski razdalji polj izven naselij ob cesti videl le?ati dve ogromni, verjetno stot te?ki mrtvi ko?uti. Vsak ve?er, ko sem predolgo sedel na drevesu so nekje v daljavi jokali, zavijali in cvilili kojoti vendar sem za njih sklepal, da tako pametni ko?uti ne morejo priti do ?ivega. “Ko kojoti ujamejo tele, ga trgajo, ren?ijo in se tepejo za svoj kos mesa tako glasno, da iz go??av potoka pod mojo hi?o prihajajo zvoki kot iz afri?kih dokumentarcev o levjih po?rtijah.”
    Ko?uta, ki je tako pametna, da te iz 37 m razdalje z raz?irjenimi u?esi pogleda osem metrov visoko na drevo, negibnega in v polni kamufla?i takoj, ko stopi izza robnega drevesa v tvojo strelno vrzel, nato pa zatopota z nogo, dvigne rep, prhne in zbe?i; je pa? pretrd oreh.

    ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

    Jelena sem prvi? videl takrat, ko je bila prva slana in ko sem ?el prvikrat na Danielovo pre?o pod jezerom. Do pre?e si pri?el po ste?ini jelenov za kar mi ?e danes ni jasno kako lahko skozi odprtine visoke slabih tri?etrt metra in po katerih bi se bolj za silo prebijala evropska srnjad; hodijo veliki belorepci Srednjega Zahoda. Ker do pre?e ni vodila nikakr?na ?loveku primerna steza sem jo v temi seveda zgre?il in se po 20 minutnem boju z go??avami drena in bezga, z strmimi in drse?imi ilovnatimi strugami potokov, z trnjem plezalk in divjih jablan ter z kro?njami od starosti padlih platan; zna?el na sosedovi farmi. Nekoliko besen sam nase sem se odpravil kar preko sredine po?ete koruzne njive proti svoji pre?i za katero sem pa? to?no vedel kje se nahaja. Korakal sem v mese?ini, glasno, da so se lomili kratki ?trclji koruznih stebel. Na izhodu ste?ine, ki je vodila mimo moje pre?e, nekaj korakov od gozdnega roba sem zagledal goveje potegnjeno silhueto jelena, ki me je opazovala. Na razdalji petdesetih korakov se je jasno svetilo belo rogovje. To ni mogel biti “mali jelen” - graciozni ?esterak, ki ga je vsakih nekaj dni okrog polno?i na ste?ini posnela avtomatska kamera – to je bil bik na kratkih nogah! To je bil “Jelen jelen”!

    Z sevorozahoda je vel veter preko mojega hrbta precej pred Jelena. Ove?en z lokom in nahrbtnikom na katerem so bila debela zimska obla?ila verjetno nisem bil kaj dosti ?love?ke postave. Jelen se je pomikal v ju?ni smeri pred menoj, vzporedno z gozdnim robom in ko je na ?tiridestih korakih stopil v prihajajo?o sled mojega vonja je odsko?il in izginil v mo?virnatih go??avah trnastih po?ivali?? ju?nega potoka. Ura je bila 06.43.

    Pribli?no ob 09.30 je Joeja po mobilniku poklical Daniel in mu dejal: ”Okoli osmih so v Fortville-u z avtomobilom zbili osmeraka, pobegnil je proti farmi.” Joe mu je odgovoril, da to zagotovo ni mogel biti “moj” jelen; jaz pa sem bil vesel, saj je dnevna aktivnost jelenov pomenila, da se je ruk kon?no za?el.

    ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

    Junica in tele sta od dne, ko sem prvi? in edinkrat videl Jelena v dnevni svetlobi, ko je pri?el iz trnastih go??av vrta in se izgubil v suhih travah in hrastih “indijanske vasi” pet minut pred “ekipo”; tri jutra zapored pri?la sama, brez ko?ute. Po nevidni stezi med grmovjem sta se sprehodila skozi splet ste?in, vsakokrat zakrita z vise?imi vejami; smukajo? se med mrtvim vejevjem in drevesnimi debli. Pot ju je vsakokrat vodila 23 m mimo pre?e in nato 16 m navzdol po edino njima razumljivemu vzorcu za vejami naprej, vedno predale? in nikoli po nabolj logi?nih, uhojenih in enostavnih ste?inah.

    ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

    Dan pred odhodom sem snel pre?o in pospravil plezalne lestve ter spakiral ve?ino opreme. Na robu daljnovoda, ob vsakodnevni poti jelenjadi sta rasla dva rde?a hrasta z skoraj zra??enima debloma. Ko so delavci elektro podjetja obsekali nizki daljnovod so za seboj pustili ?tevilne ve?je veje. Nekaterih med njimi se je ?e dr?alo suho, rjavo listje. Mikov zlo?ljivi stol je bil na de?ju in soncu ?e ?tiri leta zapored. Postavil sem stol za deblo desnega hrasta; pred levi hrast pa sem navlekel mrtvih vej in med njih natrosil suhega listja, da je bil moj zaklon visok slab meter. Nekaj ve?jih vej sem si navlekel tudi za hrbet, da bi divjad ne stopila naravnost v moje zavetje. V levo deblo sem namestil mali kavelj na katerega sem obesil lok tako, da bom z minimalnim premikanjem pripravljen, ko bo pri?el pravi trenutek. Bila je pozicija za en in edino en sam mo?en scenarij: ko bom zasli?al prihajati junico in teleta - bom napel lok znotraj svojega skrivali??a zakrit z levim deblom; pomeril prvega, ki se bo prikazal in ustrelil, ko bo z leve – ju?ne strani stopil v ozke strelne vrzeli med debli in vise?imi vejami 10, najdlje 15 m stran.

    Jelen jelen je bil svetlobna leta oddaljena ?elja nekje v podzavesti. Bil je sivi duh no?i vendar je bila njegova potencialna ?ibka to?ka v tem, da je potoval sam. ?e bo storil napako jo bo storil sam, ko bo stopil v past ga na nevarnost ne bo opozorila ko?uta. ?e po nekaj dneh sem spoznal, da z belorepci iz vejevja ni ?ale. ?e nikoli nisem lovil tako opreznih ?ivali v tako te?avnemu okolju. Jelenjad sem na 15 m oddaljenosti iskal z daljnogledom. To so bili divji belorepci, ki so ?iveli v svetu trnja in prepletenih vej. Lovili so jih psi, no?ni krivolovci z risanicami in kojoti: vsak teden je bil kak?en povo?en na cesti ali ?elezni?ki progi. To niso bili z deteljo in koruzo pitani napol udoma?eni jeleni z lovskih farm, ki so jih takoimenovani “profesionalci” – manekeni proizvajalcev lovske opreme streljali na televiziji in po strelu komentirali: “To je bil tako te?aven lov. Imeli smo le 2 dni ?asa, da posnamemo odstrel jelena. In ?e jelen Rusty, ki smo ga lani pustili, da bo imel letos mo?nej?e rogovje si je v borbi odlomil G3 paro?ek…”
    Drogiran od ?elje po plenu sem posku?al taktizirati z smermi mo?nih ravninskih vetrov, vstajal zgodaj, da sem bil vsaj uro in pol pred dnevom ?e na drevesu in povpre?no sedel na mali pre?i velikosti 55 x 70 cm, osem do deset m visoko na golih novemberskih hrastih povpre?no po deset ur dnevno v temperaturah, ko je zmrzovala pitna voda v plastenki v nahrbtniku.

    Popolnoma zadovoljen bi bil z mulastim osebkom belorepca. Ko sem nekaj dni pred odhodom kon?no odkril pravo – “konstantno produktivno” lokacijo in pre?o prestavil na hrast ob ste?inah na grebenu sta tele dva ve?era zapored, to?no ob 18.00 h mimo moje pre?e prignala Billy (tako sem poimenoval kot blisk hitrega ?rno belega srednje velikega me?anca – prestreznika) in Kid (manj?i po?asen ?rn me?anec – sledar).
    Tele je vsaki? u?lo preko ceste na polja proti vzhodu.
    Tele je bilo sposobno pre?iveti samo.

    ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

    V ledenemu temnemu jutru bez mese?ine sem precej pred 6. uro zjutraj porabil ostanke zadnje plo?evinke konzerviranega ko?utinega urina. Napravil sem sled, ki je vodila mimo zapu??enega vrta po ozkemu jeziku daljnovoda v splet ste?in ter jo izpraznil na od jelenskih parkljev razgrabljeni zemlji kjer je jelenjad ozna?evala svojo prisotnost. Namestil sem se v svojemu skrivali??u in na koncu no?i ?akal svetlobo zadnjega dneva.

    Ob 6. uri in 25 minut, dobrih 40 minut pred zakonsko dovoljenim ?asom, ko je dovoljeno streljati na jelenjad; se je za ?rno kuliso drevesnih kro?enj na vzhodu pri?el pojavljati droben svetal jezik prihajajo?e zarje.

    Nekje za menoj so zahrustali koraki po zamrznjeni travi. ?elestenje listja in ob?asen pok prelomljene veje pod te?ko hojo jelenjadi so se stopnjevali z butanjem mojega sr?nega utripa. V kr?u negibnosti me je mrazil adrenalin. Nisem smel niti treniti, nisem smel obrniti glave in pogledati kaj hodi okrog mene. Kar se bo zgodilo se bo zgodilo samo od sebe. Ujeti in do?iveti ?as, ko je neslute?a divja ?ival nevzdr?no blizu je esenca lova z lokom in stik z sivo pradavnino lova. Enako so do?ivljali indijanski lovci, ki so tod lovili enako jelenjad stoletja in tiso?letja pred menoj in katerih pu??i?ne konice je Joe izkopaval na vrtu pri spomladanskemu prekopavanju zelenjavnih gred…

    Nekaj se?njev pred menoj je v moje vidno polje z vzhodne strani nekoliko oprezno stopil Jelen jelen.
    Te?ko bikovsko telo zrelega jelena na kratkih mo?nih nogah z kot ko?arkarska ?oga oteklim vratom in pobe?enim trebuhom se je za nekaj dolgih trenutkov ustavilo na ogled med debli v vsej svoji mo?i. V temi je svetle?e belo izstopalo rogovja osmeraka z osnovnima vejama dolgima toliko kolikor je bila dolga jelenova glava. Verjetno zgolj sluten sijaj o?esa in vla?nega smr?ka. Jelen je napravil dva, morda tri premi?ljujo?e korake proti zahodu nato pa se je po?asi in te?ko obrnil v dolino proti potoku kjer je bila neko? indijanska vas in obotavljujo?e a nemoteno od?el po jelenjih poteh. Nekajkrat je pod njegovimi koraki ?e po?ila prelomljena veja, nato se je ?um listja oddaljil in izgubil.

    Vedel sem, da je mojega lova konec.

    ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

    Ob 7. uri in 15 minut, ko se je dovolj zdanilo, sem z laserskim daljinomerom pomeril to?ko kjer je neko? pred menoj stal Jelen jelen. Razdalja je bila 6,5 m.
    Pospravil sem svojo kramo, privzdignil kapo Lick Creeku in njegovim jelenom v pozdrav in od?el.

    ------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

    Naslednji dan, v soboto 17.novembra, ko se je za?ela sezona lova z ognjenim oro?jem sem od Joeja prejel e-mail:”Daniel in Mike sta danes uplenila vsak svojo ko?uto. Mike je sedel skoraj tam kot ti.”


    Janez Adami? - kurare
    Last edited by kurare; 31. December 2013 at 08:46.
    "Some people never go crazy. What truly horrible lives they must lead." Charles Bukowski

  2. #2

    Privzeto

    Janez odli?na zgodba

Pravila objavljanja

  • Ti ne more? objavljati novih tem
  • Ti ne more? objaviti odgovora
  • Ti ne more? objavljati priponk
  • Ti ne more? urejati svojih objav
  •