Slovo!

[Sraka]

Cenjeni lovsko kinološki kolegi z današnjim dnem se dokončno poslavljam od lovske kinologije kot sem se danes zjutraj za vedno moral posloviti od svoje resate jazbečarke Kare.

Enkrat sem že prebolovel slovo od svoje štirinožne lovske spremljevalke in sedaj vse to podoživljam že drugič in tega je dovolj. Tisti, ki imate to izkušnjo boste razumeli, drugim pa tako ni treba.

Od obeh sem se moral posloviti po enajstih letih skupnega življenja ter stalnega druženja in dobršen del mojega življenja je odšel z njima.

Vsem kolegom lovskim kinologom polagam na srce, imejte radi svoje živalce in lepo ravnajte z njimi, ker ko pride trenutek slovesa, se nekje od pozadi tiho in boleče pojavi kanček slabe vesti za kakšne trenutke vajinega druženja na katere niste ponosni in jih obžalujete.

Lepo vas pozdravljam!

[alojz1]

Lepo napisano. Ostala bo v spominu.
Edino zdravilo za bolj optimistično razpoloženje je pa nova mala žverca.

[mprimoz]

Edino zdravilo za bolj optimistično razpoloženje je pa nova mala žverca.

Odličen predlog.
Sraka, ne obupaj prehitro, daj še enkrat premisli.

[Sršen]

Sraka, najine zverinice so imele približno isto življensko dobo. Tudi jaz sem se poslovil od moje prve lovske sopotnice pred nekaj tedni. A mi bridko slovo teši druženje z njenim naslednikom, ki je tudi njej olepšal jesen. Za vedno mi bodo ostali v spominu prizori, ko sem ju navajal enega na drugega, ko sta se prepirala, ko ga je ljubeče umivala kot kaka mačka in še marsikaj.
Bolje je svojo ljubezen do psov, ki jo imaš Ti v zvrhani meri podariti novemu prijatelju kot se vdati žalosti. Verjemi, da bi tudi tvoja psička želela da narediš tako.
Te pa razumem, ni lahko!

[Ahiles]

Sraka!


Poznam to bolečino. dobrih 8 let nazaj sem se moral posloviti od svojega prvega psa tik pred njegovim 14. letom. odločitev je bila podobna: psa ne bom več imel, ker se je težko posloviti, ko pride čas slovesa in ne bom obrmenjeval preostalih članov družine, da skrbijo za njega vsako dopoldne, ko sem zdoma. Po 2 mesecih sem imel doma že novega, mladega in navihanega mladička iste pasme. Preprosto nisem zdržal brez navihanih in iskrivih oči ter mokrega smrčka in jezička, ko se vrnem domov, grem na lov ali preprosto na sprehod. vprašal sem se, ali je bil moj prvi irski seter morebiti res tako slab tovariš, da bi zavrgel preostanek življenja s preostalimi? daleč od tega. bil je najboljši tovariš in predvsem edini, ki mi ni obrnil hrbta niti takrat, ko me je napadel 65kg težak ovčjak. tudi ko so krvosledci "obupali", je našel srnjaka ne daleč od nastrela. In prav tako razmišljam danes, ko je moj drugi irski seter zakorakal v 9. življensko leto ter ob tem pričel nalahno a neomajno siveti okrog oči in gobčka. Spoznal sem vso dobroto in hvale vredne lastnosti pasme ter na njihovo specifično trmo in navidezno neposlušnost v nepomembnih situacijah šričel gledati kot na nekaj hecnega, neškodljivega, prisrčnega. Takrat, 22 let nazaj, sem se jezil, skakal in vpil, danes se nasmejem že preden trma nastopi, tako do obisti sem ju spoznal. Odgovor bo do konca življenja enak: dokler bom pri močeh in dokler bo okrog mene mnogo ljubečih rok, ki bodo poskrbele za psa tudi v moji odsotnosti, bom imel psa, katere pasme, pa se ve...

[Bunny]

Sraka ne obupuj, brez psa na jago je tako kot brez "kurca na svatbo"! Hitro po novega, razen če te kaj drugega daje. Ajd glavo gor

[mprimoz]

... brez psa na jago je tako kot brez "kurca na svatbo"!

Bravo Bunny

[andrej50]

Sraka, izguba tvoje psičke pa res nebi smel biti vzrok za slovo od lovske kinologije, nasprotno, moralo bi te celo vzpodbuditi, da se z kinologijo še bolj intenzivno ukvarjaš. Zelo dobro te razumem, saj sem tudi sam izgubil že več lovskih psov, zato tudi menim, da na izgubo psičke reagiraš preveč čustveno. Vsak lovec, ki nabavi mladega psa, bi se moral zavedati, da na koncu pride tudi slovo. Vem, da je bolečina ob izgubi zelo huda, edino zdravilo pa je nabava novega psa, drugače še dolgo ne boš pozabil svoje psičke. Pa saj vendar nisi ti kriv, da imajo psi krajšo življenjsko dobo kot ljudje, zato veselo v nabavo novega psa in nikar ne greni življenja sam sebi.

[Breza]

V bistvu nobenega izmed psov ne pozabiš nikoli. Le s časom je bolečina ob spominu nanj manjša. Zagotovo pa je vse skupaj lažje, če imaš eno malo pasjo zgago, kateri nameniš čas in veselje. Edino kar moramo (zavestno) paziti je to, da ne primerjamo mladiča s starim psom oz. ne iščemo nadomestila, ki bi bil podoben staremu psu. Mladič ni nadomestilo. Je čisto druga, nova pasja osebica s čisto svojimi iskricami.

[Sršen]

... Je čisto druga, nova pasja osebica s čisto svojimi iskricami.

Že že, razen če se ni uspešno učil kozlarij od predhodnikov. No, pa tudi to spada k obujanju spominov tako na neumnosti kot lepe trenutke.
Ja, ne predstavljam si več življenja brez teh zgag.