Ne vem kaj tako usodnega naj bi se skrivalo v tem stavku, ki se je zapisal kolegu Hubertusu. Za svoj izziv je izbral je le tisto drugo in mnogim lažje razumljivo pot od posebnega k splošnemu in tako krivdo zvalil na vse ali vsaj veliko večino slovenskih lovskih kinologov - vodnikov lovskih psov. O čem pa ta vedno manjša množica lovsko kinoloških osebkov sploh odloča, kje se jo sliši in kdo ji prisluhne ali če se že kje kaj sliši, kdo potem to resno upošteva ?

Dejstvo, da je "moj pes najboljši" ni prav nič specifična lastnost lovskih kinologov, temveč je to splošna egoistična značilnost človeka na skoraj vseh področjih dela in življenja in velja verjetno za vsa ljudstva tega sveta.

Sam sem ta dva Hubertusova stavka razumel malce drugače. Kot ponavadi se verjetno tudi tokrat ponovno motim, vendar vidim bodico usmerjeno tja kamor je nekateri ne želijo videti. In to seveda ni ta obrobna mala množica "navadnih" vodnikov lovskih psov, temveč v organizacije, podorganizacije, priorganizacije, nadorganizacije, zelo formalne, manj formalne in popolnoma neformalne kinološke organizirane skupine ter zaslužne, pomembne in vplivne posameznike, ki na tem področju odločajo in sprejemajo končne ter edino zveličavne sodbe ( odločitve ).

Okoliščina, da sam kot v organizaciji nepomemben člen, mislim in sem intimno mogoče celo prepričan, da je moj pes daleč najboljši od vseh psov od blizu in daleč, je popolnoma nepomembno, ker moja sodba o mojem psu nikogar, razen mene samega, ne zanima in na nič ter nikogar ne vpliva. Nekaj drugega pa je, če sem sam slučajno pomemben "kadrovski faktor" v organizaciji in imam skupaj s svojimi pomembnimi sotovariši takšno prepričanje, ko odločam o drugih in jih primerjam s sabo, potem pa dobi Hubertusov očitek pravi in že skoraj zlovešč pomen.

Tako pač sam razumem Hubertusovo kritično misel.
Pa lep pozdrav!