5 metrov v zadnji minuti

[kurare]

5 METROV V ZADNJI MINUTI

Na preži “Gimbika” sem sedel že 3 ure. Ura je bila že skoraj 8. Bil je zadnji dan, zadnje jutro in naš zadnji lov. Na zaraščujoči planjavi prepredeni z pokošenimi trasami ni bilo več nobene divjadi.





Rozika (vabnik v obliki silhuete umetne srne) je samevala pod prežo. Srnjak ali ni hotel priti na klic ali pa ga ni bilo v bližini. Reakcije ni bilo niti na pivkanje izgubljenega mladiča na kar bi lahko pritekla srna, morebitna srnjakova družica.



Razmišljal sem o tem kako malo je potrebno zato, da neko zadevo označimo kot uspeh ali neuspeh. Razmišljal sem pa seveda tudi o tem zakaj ravno jaz nimam kančka tiste lovske sreče, tiste pike na i, (da bi doživel “pravo” priložnost za uplen divjadi ne pa jo zgolj opazoval z razdalje primerne za strel z puško; saj v 6 lovih še nisem pomeril na divjad) pa o temu kako bom navzlic svojemu “neuspehu” (ki to ni, saj sem videl ogromno divjadi, če ne drugje pa takrat ko smo se vozili skozi lovišče) napisal reportažo za tale forum (Bernhard je z lokom sicer uplenil za tamkajšnje razmere precej “dobrega” srnjaka, Fillip pa ozimca…) ter obenem na svojemu poceni digitalnemu fotoaparatu “listal” po posnetkih narejenih v zadnjih 3 dneh ter bil kar zadovoljen nad rezultati mojega prvega poskusa “digiskopije” – posnetkov srne mladice in krasnega divjega fazana (s katerim je bila še fazanka in 5 kebčkov) narejenih kar preko mojega 8 X 56 lovskega daljnogleda.





Prežo sem poimenoval “Gimbika” zato, ker je Ernst na prvemu jutranjemu lovu priklical, za moje pojme, čudovitega srnjaka šesteraka (za večino “običajnih” lovcev bi bil to le čisto navaden, tanek “zeksar”), ki pa ga je, ko je bil še dobrih 50 m oddaljen od mene in torej kakih 15 m predaleč za ugoden strel, pregnal Gimbika; to je madžarski izraz za jelena šilarja. Tega, po rogovju sicer “slabega” a telesno tolstega Gimbiko bi z veseljem uplenil, a je Zoltan dejal, da se lovna doba za Gimbika začne šele z 1. septembrom, zato je puščica ostala na tetivi. Doživeli smo prizor za bogove, ko se je srnjak kot pes dvakrat v skoku zagnal v Gimbiko; a močnejši Gimbika se ni pustil motiti in je po gandijevsko nadaljeval svojo pot, srnjak pa v grm.

Pravijo, da kdor je bil enkrat kadilec ta bo vedno občutil žejo po tobaku; vonj Zoltanove cigarete sem zavohal kako minuto prej, preden mi je vidno dobre volje, požvižgal pod prežo. Zoltan, simpatični in dobrodušni gozdar ter lovec (“I speak a little English and perfect Hungarian!”); me nekoliko spominja na H. Poirota v izvedbi D. Sucheta; prav tako kot slavni tv detektiv kadi dolge, bele, rekel bi “damske “ cigarete, vozi pa se po blatnih madžarskih vlakah in kolovozih v razdrapani Suzukijevi Vitari z odgnitim zadnjim odbijačem. Ta džip izvedbe za angleški trg z volanom na desni strani ima vitel za vleko divjih prašičev in jelenjadi iz neprehodnih cerovih gošč, montiran kar v kabini; med prednjim in zadnjim sedežem na levi, sovoznikovi strani. Jeklena pletenica pa je potegnjena kar skozi kabino pri sovoznikovih nogah, tako, da je videti kot bi avtomobil skupaj držal kovinski kabel.