Stran 1 od 11 12345 ... ZadnjiZadnji
Rezultati 1 do 10 od 107

Tema: Iz sodne prakse

  1. #1

    Privzeto Iz sodne prakse

    Sodno varstvo v primeru izključitve iz članstva LD ali zavrnitve sprejema v članstvo

    Iz sodbe VSL ICp 72/2006:

    Čeprav ZDlov sodnega varstva v primeru izključitve in sprejema v članstvo v LD-jih posebej ne ureja in se v tem razlikuje od predhodnega ZVGLD, je vprašanje prenehanja članstva v društvu, kamor sodi tudi LD, glede na samo naravo pravice do članstva v društvu kot pravice do združevanja kot temeljne človekove pravice in svoboščine, tako pomembna pravica, da mora uživati sodno varstvo. Gre za civilno pravno zadevo, saj imata stranki (LD in član oz. oseba) status subjekta civilnega prava, zato je za odločanje o sporih pristojno redno sodišče.

    Pri tem je pomembno, da pravica do sodnega varstva zagotavlja vsakomur, da lahko od sodišča zahteva in tudi doseže odločitev o sporu glede civilnih pravic in obveznosti, pri čemer je takšna odločitev lahko le meritorna, vsebinska odločitev (primerjaj Galič, Komentar k 2. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, Ur.l.: GV Založba, 2005). Torej po o ceni sodišča ni pomembno, da novi zakon - ZDLov-1 izrecno ne predvideva več možnosti sodnega varstva v primeru ne sprejema ali izključitve iz članstva lovske družine, saj je tako sodno varstvo glede na pomembnost odločitve o pravici do združevanja mogoče uveljavljati že na temelju same Ustave.
    Naj bo človek v korist živalim in ne v njihovo pogubo, naj jih ceni, ne pa zlorablja.

  2. #2

    Privzeto

    Odvzem orožja, streliva in orožnih listin – razlogi za odvzem orožja


    JEDRO:
    Lastniku se odvzamejo orožje, strelivo in orožne listine, če ne izpolnjuje več pogojev za pridobitev dovoljenja, med drugim je to tudi, če je s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja.

    Komentar:

    Po 58. členu ZOro-1 lahko pristojni organ odvzame orožje, strelivo in orožne liste posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1, v 3. odstavku 58. člena ZOro-1 pa je določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V 2. do 6. točki 2. odstavka 14. člena so predpisani pogoji, pod katerimi se lahko da posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja. Med temi je v 2. točki tega odstavka tudi pogoj, da ni zadržkov javnega reda. V 15. členu ZOro-1 pa je navedeno, kaj se šteje za zadržke javnega reda po 2. točki 2. odstavka 14. člena ZOro-1. Med drugim je to tudi, če je posameznik s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja.

    Sodba VS15423 –opr. št.: I Up 1020/2000

    JEDRO:

    Orožje je mogoče zaupati samo osebi, ki je zaradi okoliščin, v katerih živi, primerna za posest orožja in ki orožja v nobenem primeru ne bi zlorabila. Oseba je zaradi svojega ravnanja izgubila zaupanje, da bo orožje uporabljala premišljeno in odgovorno in ji je zato treba orožje odvzeti.

    Komentar:

    Po 2. alinei 1. odstavka 31. člena ZOro v zvezi s 1. odstavkom 20. člena se orožni list, dovoljenje za posest orožja, orožje in strelivo med drugim odvzamejo takrat, če pristojni organ ugotovi, da so zaradi okoliščin, v katerih živi lastnik oziroma imetnik orožja, podani utemeljeni pomisleki za nadaljnjo posest orožja. Ta okoliščina pa je tudi, če je imenik orožja vzkipljiv človek in nagnjen k izzivanju in sprožitvi sporov.
    Naj bo človek v korist živalim in ne v njihovo pogubo, naj jih ceni, ne pa zlorablja.

  3. #3

    Privzeto

    Še dva zanimiva judikata glede odvzema trofej.

    Opravilna številka: Sodba I Up 371/2004
    Opravilna številka 2: Sodba in sklep UPRS U 1334/2002
    Oddelek: Upravni oddelek
    Datum seje senata: 24.01.2008
    Področje: INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO
    Institut: ukrep lovskega inšpektorja – aktivna legitimacija
    Zveza: ZVGLD člen 14, 14/2, 77, 77/1-4. ZUS člen 18, 18/1.

    JEDRO:

    Pri izvajanju inšpekcijskega nadzorstva je lovski inšpektor upravičen zaseči protipravno ulovljeno divjad oziroma njene dele.

    Povzetek obrazložitve:

    Z odločbo dne 23.4.2001, ki je bila izdana po uradni dolžnosti na podlagi določb 2. odstavka 14. člena ZVGLD ter 5. člena Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, je tožena stranka za čas od 1. maja 2001 do 31. decembra 2001 odločila o kvoti medvedov za odstrel po posameznih lovsko gojitvenih območjih; z izpodbijano 6. točko pa naložila Zavodu za gozdove Slovenije, lovskim organizacijam in Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, da nadzorujejo izpolnjevanje odločbe in njenih določil; inšpektor pa mora trofejo medveda, za katero se ugotovi, da je uplenjen v nasprotju z določili odločbe, uplenitelju zaseči. Iz omenjene odločbe izhaja, da je bila vročena Zavodu za gozdove Slovenije, Lovski zvezi Slovenije ter Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo. Glede na podatke v upravnih spisih, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v postopku, ki se je končal z obravnavano odločbo ni sodelovala ne kot stranka in ne kot stranski udeleženec, ter da ji z odločbo ni bilo ničesar naloženo. Zato je pravilno presodilo, da v smislu 1. odstavka 18. člena ZUS ne izpolnjuje pogojev, da bi lahko bila tožnik in s tem stranka v upravnem sporu. Zato je odločitev o zavrženju tožbe, zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije za sprožitev upravnega spora, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

    V zadevi, ki se nanaša na točko 2 izreka izpodbijane sodbe in sklepa pa gre za ukrep lovskega inšpektorja, ki temelji na določbi 4. točke 1. odstavka 77. člena ZVGLD v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 23.4.2001. Po omenjeni zakonski določbi je lovski inšpektor pri izvajanju inšpekcijskega nadzorstva upravičen zaseči protipravno ulovljeno ali brezpravno prilaščeno poginulo divjad ali njene dele in druge brezpravno prilaščene proizvode iz lovišča ter predmete, s katerimi so bila storjena ta brezpravna dejanja. Za odreditev inšpekcijskega ukrepa lovskega inšpektorja torej zadošča že ugotovitev inšpekcijskega organa, da je bil ulov živali protipraven. Z odločbo tožene stranke z dne 23.4.2001, izdane na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena ZVGLD, je bila na A.–B. območju, kjer izvaja lov tudi tožnica, dovoljena uplenitev le enega medveda in to v težnostni kategoriji do 100 kg. Ob nesporni ugotovitvi inšpekcijskega organa, da je dne 25.11.2001 uplenjen medvedji samec presegal dovoljeno težo za 17 kg (tehtal je 117 kg), sta sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi oziroma tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu pravilno presodila, da je šlo za protipraven odstrel medveda. Zato je lovski inšpektor na navedeni pravni in dejanski podlagi utemeljeno in v skladu z ZVGLD odredil inšpekcijski ukrep – odvzema trofeje medvedje kože in lobanje.

    Vrhovno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep na podlagi določbe 76. člena ZUS-1, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba (sklep) lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.
    -----------------------------------------

    Judikat: VS1009876
    Opravilna številka: Sodba X Ips 635/2004
    Opravilna številka 2: Sodba UPRS U 232/2003
    Oddelek: Upravni oddelek
    Datum seje senata: 06.03.2008
    Področje: INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO
    Institut: inšpekcijsko nadzorstvo – ukrep lovskega inšpektorja
    Zveza: ZVGLD člen 7,14, 14/2, 77, 77/4.


    JEDRO:
    Tožnika sta bila seznanjena glede dovoljenosti lova na medveda do teže 150 kg. Ker je bil uplenjeni medved bistveno težji, ga je inšpektor upravičeno zasegel.

    OBRAZLOŽITEV:
    Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 13.12.2002, s katero je slednja zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo z dne 20.11.2002. Z navedeno odločbo je prvostopni organ naložil Lovski družini ..., da mora izročiti lovskemu inšpektorju trofejo medvedje kože in lobanje medveda, ki ga je na območju Lovske družine ... dne 29.10.2002 uplenil A.A. Tožena stranka je v obrazložitvi navedla, da je Vlada RS na podlagi Zakona o naravni in kulturni dediščini izdala Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Uradni list RS, št. 57/93), po kateri lahko pristojni minister lov na medveda izjemoma dovoli. Ta pravica je povzeta tudi v 2. odstavku 14. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, 25/76; ZVGLD). Takšna je odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 10.10.2002, s katero je bilo določeno, da kvoto razdelita posameznim lovskim organizacijam, na podlagi razdelilnika, pristojna območna enota Zavoda za gozdove Slovenije in organ lovskogojitvenega območja. Lovski družini ... je tako pripadla pravica do odstrela medveda težnostne kategorije do 150 kg bruto teže, kot to izhaja iz dopisa vsem lovskimi družinam z dne 16.10.2002, ki ga je poslala Zveza lovskih družin. Ob inšpekcijskem pregledu dne 7.11.2002 pa je bilo ugotovljeno, da je kljub temu, da je bil uplenitelj seznanjen glede dovoljenosti in drugih pogojev lova, prišlo do odstopanja za 188 kg. Takšen ulov je protipraven in po Zakonu o lovu je predvidena sankcija, ki jo je lovski inšpektor pravilno uporabil pri svojem ukrepu.

    Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je organ prve stopnje odločil na podlagi 14. v zvezi s 7. členom in 4. odstavkom 77. člena ZVGLD. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil sestavljen zapisnik o inšpekcijskem pregledu dne 7.11.2002 v navzočnosti starešine prvotožnika B.B.. in drugega tožnika A.A.. Iz zapisnika je razvidno, da sta oba seznanjena glede dovoljenosti lova na medveda do teže 150 kg, uplenjen medved pa je bil težak 338 kg bruto. Tožnika na vsebino zapisnika nista imela pripomb in sta ga podpisala. Organ prve stopnje se je tako pravilno oprl na 4. odstavek 77. člena ZVGLD, ki določa, da je lovski inšpektor upravičen zaseči protipravno ulovljeno ali brezpravno prilaščeno poginulo divjad ali njene dele.

    Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi. Menita, da so ugotovitve sodišča zmotne, saj tožnika z dopisom Zveze lovskih družin in z razdelilnikom, ki ga je izdala Lovska zveza, nista bila seznanjena. Dopis, na katerega se sklicuje inšpektor in katerega sta tožnika prejela šele po uplenitvi medveda, ne pomeni prepovedi upravnega organa in torej ne gre za gospodarski prestopek. Odstrel medveda nad 150 kg je bil sicer dovoljen z določbo državnega organa, ki šteje kot edino zakonito sredstvo, s katerim se določi način in vrsta odstrela. Inšpektor je prekoračil svoja pooblastila, ko je opravljal nadzor mimo določb ZVGLD in odločb državnih organov, saj je naložil izročitev trofeje medveda, ni pa odločil o zasegu. Medved ni bil brezpravno prilaščen, saj je za njegovo uplenitev obstajala odločba državnega organa, ki je takšen odstrel dovoljevala. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožena stranka poravnala vse materialne obveznosti do države kot tudi do Zveze lovskih družin.

    Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

    Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba poz ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

    Revizija ni utemeljena.

    Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

    Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

    Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik A.A., član Lovske družine ..., dne 29.10.2002 uplenil medveda, težkega 338 kg bruto. Navedeno je bilo ugotovljeno ob inšpekcijskem pregledu dne 7.11.2002, pri katerem sta bila navzoča tako predstavnik prvotožnika kot tudi drugotožnik A.A.. O inšpekcijskem pregledu je bil sestavljen zapisnik, iz katerega izhaja, da sta bila oba tožnika seznanjena glede dovoljenosti lova na medveda do teže 150 kg ter o drugih pogojih lova. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na 2. odstavek 14. člena v zvezi z 7. členom Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76; ZVGLD), po katerem lahko pristojni minister z odločbo dovoli ali odredi lov divjadi med popolnim oziroma delnim lovopustom. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka takšno odločbo tudi izdala, v njej pa je bilo med drugim določeno, da kvoto medvedov za odstrel razdelita posameznim lovskim organizacijam pristojna Območna enota Zavoda za gozdove in organ lovskogojitvenega območja. Na tej podlagi je Zveza lovskih družin lovskim družinam posredovala obvestilo o razdelitvi odstrela, iz katerega izhaja, da lahko Lovska družina ... lovi medvede do 150 kg bruto teže. Tako je potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se je organ prve stopnje pravilno oprl na 4. odstavek 77. člena ZVGLD, ki določa, da je lovski inšpektor upravičen zaseči protipravno ulovljeno ali brezpravno prilaščeno poginulo divjad ali njene dele. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

    Revizija ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja. Ker v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS po uradni dolžnosti ne pazi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

    Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.
    Naj bo človek v korist živalim in ne v njihovo pogubo, naj jih ceni, ne pa zlorablja.

  4. #4

    Privzeto

    Judikat glede dopustnosti rubeža trofeje za polačilo dolga

    VSL51775
    odločitve

    Opravilna številka: VSL sodba I Cp 2153/2007
    Sodišče: Višje sodišče v Ljubljani
    Oddelek: Civilni oddelek
    Datum seje senata: 27.06.2007
    Področje: izvršilno pravo - obligacijsko pravo
    Institut: nedopustnost izvršbe - ugovor tretjega - pravica, ki preprečuje izvršbo - obligacijska pravica - pravica shranjevalca - lovske trofeje
    Zveza: ZIZ člen 64, 64/1, 65, 64, 64/1, 65. OZ člen 729, 731, 735, 735/1, 729, 731, 735, 735/1. ZDLov-1 člen 2, 2/4, 2, 2/4.

    JEDRO:
    Lastnik lovskih trofej je lovska družina (4. odstavek 2. člena ZDLov-1), ta pa jih je izročila tožniku v posest oziroma upravljanje. Trofeje so bile zarubljene v postopku izvršbe, ki teče zoper tožnikovega sina. Tožnik zahteva, da se izvršba na trofeje izreče za nedopustno.
    Razmerje med lovsko družino in tožnikom je obligacijsko razmerje, ki ga je treba opredeliti kot hrambo oziroma shranjevalno pogodbo: tožnik kot shranjevalec je sprejel stvar od lovske družine kot položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval (729. člen OZ). Bistvo shranjevalne pogodbe je varovanje stvari. Varovanje pa ne pomeni samo pasivnega ravnanja ampak tudi aktivno ravnanje, kar pomeni, da mora varovalec storiti vse potrebno, da stvar ohrani oziroma jo ohrani v enakem stanju. Tožnik torej z ugovorom tretjega zatrjuje lastno pravico do posesti lovskih trofej na podlagi obligacijskega razmerja z lastnikom, kateremu mora na njegovo zahtevo vrniti stvar z vsemi plodovi in koristmi od nje. Na podlagi istega obligacijskega razmerja pa je za lastnika dolžan stvar hraniti kot svojo lastno (1. odstavek 731. člena OZ) - lastna skrbnost pa shranjevalca zavezuje, da s stvarjo položnika ravna enako, kot ravna v lastnih zadevah, kar po povedanem vključuje tudi dolžnost za lastnika storiti potrebne ukrepe za zavarovanje stvari, v konkretnem primeru torej uveljavljati zanj pravico, ki preprečuje izvršbo. To pa pomeni, da tožena stranka neutemeljeno tožeči strani oporeka aktivno legitimacijo. Kot imetnik pravice do posesti trofej in zavezanec za vrnitev teh stvari lastniku ima namreč v postopku izvršbe zoper dolžnika pravico, ki preprečuje izvršbo na te trofeje.

    IZREK:
    Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
    Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 115,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

    OBRAZLOŽITEV:
    Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je nedopustna izvršba na lovsko trofejo medveda, divjega prašiča, jelenjih rogov, koze in jazbeca ter na TV sprejemnik znamke Samsung, glasbeni stolp znamke Philips in DVD, ki so v hrambi pri izvršitelju M. B. in so bile zarubljene v izvršilni zadevi I 2005/00345 Okrajnega sodišča v Kočevju. Tožencu je naložilo, da tožeči stranki plača pravdne stroške v znesku 457,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
    Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno, predvsem pa brez dokazov zaključilo, da je tožnik lovec Lovske družine M. preko 30 let. Že po prejemu sodbe je toženec prejel obvestilo enega od članov te lovske družine, da tožnik sploh ni več njihov član. Vodstvo je sicer pozval, da mu to potrdi s pisno izjavo, vendar doslej odgovora še ni prejel. Samo izpoved tožnika pa ni dovolj. Član Lovske družine M., ki je bil zaslišan, je potrdil le navedbe dopisa le lovske družine, ki pa ga je sam podpisal brez pooblastila predsednika družine in njegove vednosti. V tem dopisu so le navedbe, kako je tožnik prišel do trofej in navedbe pravne podlage lastništva trofej. Lastnik trofej pa je lovska družina in lastnik je tisti, ki bi moral uveljaviti ugovor tretjega in bi bil upravičen izločiti trofeje iz izvršilnega postopka. Tožnik ima pravico in dolžnost hraniti in skrbeti za trofeje, ki pa niso njegova last. O rubežu bi torej moral tožnik obvestiti lovsko družino in ta bi lahko uveljavljala varstvo svoje lastninske pravice. Ker tožnik ni bil član lovske družine, pa je tudi razumljivo, da tega uradno ni naredil, pač pa je izrabil prijatelja, ki mu je napisal dopis in prišel pričat na sodišče. Zato je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo glede lovskih trofej. Glede na okoliščine obnašanja in izvajanja dokazov glede lovskih trofej pa toženec meni, da je sporno tudi lastništvo tožnika na TV sprejemniku, glasbenem stolpu in DVD predvajalniku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
    Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.
    Že po preteku pritožbenega roka je toženec pritožbo še dopolnil in priložil dopis lovske družine, da tožnik od 2.11.1998 ni več član Lovske družine M.
    Pritožba ni utemeljena.
    Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da tožnik ni član Lovske družine M. Take pritožbene navedbe se tako pokažejo za nedopustno navajanje novih dejstev v pritožbi (čemur je kasneje sledilo tudi predlaganje novega dokaza), kar pa glede na določilo 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dopustno, saj toženec ni izkazal, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti (in dokaza predložiti) do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave pod pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Ne glede na to naj bo tožencu pojasnjeno še, da to dejstvo sploh ni odločilno: Toženec ni več član lovske družine, bil pa je in očitno je v tistem času uplenil divjad ter dobil trofeje v hrambo.
    Po določilu 1. odstavka 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, in v ugovoru zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Če upnik ugovoru nasprotuje, sodišče ugovor zavrne, vložnik ugovora pa lahko v roku trideset dni od pravnomočnosti sklepa začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna (2. in 3. odstavek 65. člena ZIZ). Pravica, ki jo torej uveljavlja tretji, mora biti taka, da preprečuje izvršbo, taka pa ni le lastninska pravica, pač pa so to lahko tudi druge stvarne in absolutne pravice, pa tudi obligacijske pravice, zlasti zakup, hramba, prevoz, skladiščenje in komisija, ne glede na to, ali je tretji lastnik stvari (Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem novele ZIZ-A in uvodnimi pojasnili, str. 223). Za odločitev v tem sporu je bilo torej odločilno vprašanje, ali tretji - v tej pravdi tožnik - uveljavlja pravico, ki preprečuje izvršbo, in ali je to pravico dokazal.
    Na TV sprejemniku, glasbenem stolpu in DVD predvajalniku tožnik zatrjuje lastninsko pravico. Da ta pravica preprečuje izvršbo, ni sporno ne v teoriji ne v sodni praksi in tudi pritožba tega ne zanika. V zvezi s temi predmeti pritožnik meni le, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč celotni dokazni postopek tožbeni zahtevek zavrniti. Izpodbija torej dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa še to le pavšalno in neopredeljeno. S tako grajo seveda ne more uspeti, saj dokazi, ki jih je izvedlo in ocenilo sodišče prve stopnje dokazujejo ravno nasprotno, namreč, da so bili tožniku predmeti izročeni v dar (in s tem postal njihov lastnik) od svoje hčerke za 70. rojstni dan.
    Lastnik lovskih trofej je, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, lovska družina (4. odstavek 2. člena Zakona o divjadi in lovstvu oziroma 7. člen pred tem veljavnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, po katerem je lahko postala lovska trofeja tudi last posameznika, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre), ta pa jih je izročila tožniku v posest oziroma upravljanje. Tožnik z njimi ne more razpolagati in, kot je izpovedala priča J. K., mora zanje ustrezno skrbeti, sicer mu jih lahko odvzamejo, na zahtevo lovske družine pa jih mora prinesti občne zbore ali druge prireditve. Sodišče prve stopnje je priči J. K. verjelo in pritožbeno sodišče v tako dokazno oceno nima pomislekov. Trditve pritožbe, da je tožnik "izrabil prijatelja, ki mu je napisal dopis in prišel na sodišče podati izpoved", se ob izpovedbi priče, da je sam član Lovske družine M. in da je bil ob podpisu izjave (v priloženem izvršilnem spisu na str. 19 a) njen tajnik, izkažejo kot neuspešno in ne dokazno podprto izpodbijanje dokazne ocene. Sodišče prve stopnje razmerje med lovsko družino in tožnikom opredeljuje kot razmerje, podobno družbeni lastnini, gre pa v bistvu za hrambo oziroma shranjevalno pogodbo: tožnik kot shranjevalec je sprejel stvar od lovske družine kot položnika, da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval (729. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, oziroma 712. člen prej veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih). Shranjevalec je dolžan hraniti stvar kot svojo lastno in mora o vsaki spremembi, ki jo opazi na stvareh, ter o nevarnosti, da bi utegnile biti stvari kakorkoli poškodovane, obvestiti položnika (731. člena OZ). Bistvo shranjevalne pogodbe (in tako tudi pogodbe sklenjene med lovsko družino in tožnikom) je varovanje stvari. Varovanje pa ne pomeni samo pasivnega ravnanja (nudenje določenega prostora za hrambo) ampak tudi aktivno ravnanje, kar pomeni, da mora varovalec storiti vse potrebno, da stvar ohrani oziroma jo ohrani v enakem stanju. Da je šlo za takšno razmerje, kaže tudi ravnanje tožnika ob rubežu, saj je v skladu s svojo dolžnostjo obveščanja lovsko družino kot položnika obvestil o rubežu (omenjena izjava, priložena v izvršilnem spisu). Nenazadnje to dokazuje tudi dopolnitvi pritožbe priložen dopis lovske družine. Tožnik torej z ugovorom tretjega zatrjuje lastno pravico do posesti lovskih trofej na podlagi obligacijskega razmerja z lastnikom, kateremu mora na njegovo zahtevo vrniti stvar z vsemi plodovi in koristmi od nje (1. odstavek 735. člena OZ). Na podlagi istega obligacijskega razmerja pa je za lastnika dolžan stvar hraniti kot svojo lastno (1. odstavek 731. člena OZ) - lastna skrbnost pa shranjevalca zavezuje, da s stvarjo položnika ravna enako, kot ravna v lastnih zadevah, kar po povedanem vključuje tudi dolžnost za lastnika storiti potrebne ukrepe za zavarovanje stvari (takšno dolžnost mu po ugotovitvah sodišča prve stopnje nalagajo celo interna pravila oziroma poslovni lovske družine), v konkretnem primeru torej uveljavljati zanj pravico, ki preprečuje izvršbo. To pa pomeni, da tožena stranka neutemeljeno tožeči strani oporeka aktivno legitimacijo. Kot imetnik pravice do posesti trofej in zavezanec za vrnitev teh stvari lastniku ima namreč v postopku izvršbe zoper dolžnika pravico, ki preprečuje izvršbo na te trofeje.
    Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je njeno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
    Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Te stroške predstavljajo stroški sestave odgovora na pritožbo (priglašenih 150 točk po odvetniški tarifi), sodna taksa zanj (31,72 EUR), 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV.
    Naj bo človek v korist živalim in ne v njihovo pogubo, naj jih ceni, ne pa zlorablja.

  5. #5

    Privzeto

    Kadar organ oz. prekrškovno sodišče odloči o odvzemu orožja mora to svojo odločitev temeljito obrazložiti in ne samo splošno navajati dejstev zakaj se orožje odvzame oz. zakaj imetnik ni več zaupanja vreden za posest orožja. Ker US svojih mnenj in stališč ne menja, če za to niso podani utemeljeni in objektivni družbeni razlogi, zato je ta odločba še danes aktualna, pa čeprav je iz leta 1998.

    REPUBLIKA SLOVENIJA
    USTAVNO SODIŠČE
    Številka: Up-7/98
    Datum: 30.9.1998
    O D L O Č B A
    Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi I. M. iz C. v I., ki ga zastopa E. B.,
    odvetnica v L. na seji dne 30. septembra 1998
    o d l o č i l o :
    1. Odločba Republiškega senata za prekrške št. Pp-5058/97 z dne 11.11.1997 in odločba Sodnika za
    prekrške Šmarje pri Jelšah št. P/MT-96/96 z dne 5.5.1997 se v delu, ki se nanašata na odvzem lovske
    puške Sauer Sohn ca. 16/6 5 * 57 R, tovarniška št. 1890, in 4 lovskih nabojev cal. 6,5 * 57 R,
    razveljavita.
    2. Zadeva se vrne Sodniku za prekrške Šmarje pri Jelšah v novo odločanje.
    O b r a z l o ž i t e v
    A.
    1. Pritožnik izpodbija odločbi o prekršku v delu, v katerem mu je bil izrečen varstveni ukrep odvzema
    lovske puške in streliva. Prvostopni organ ga je spoznal za odgovornega za prekršek po 2. točki
    prvega odstavka 56. člena Zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 - preč. bes. in Uradni list RS, št.
    44/90 - v nadaljevanju: ZOro) in mu izrekel varstveni ukrep odvzema puške in streliva. V izpodbijanih
    odločbah naj bi ne bilo navedeno, katere okoliščine na strani pritožnika naj bi utemeljevale obstoj
    "razlogov splošne varnosti" kot predpostavke za odvzem predmetov. Zaradi tega naj bi mu bile kršene
    pravice iz 22., 23. in 33. člena Ustave. Ker naj bi o odvzemu puške in streliva drugostopni organ
    odločil na drugačni pravni podlagi kot prvostopni, naj bi bil prikrajšan tudi za možnost pritožbe (25.
    člen Ustave). Pritožnik predlaga odpravo izpodbijanih odločb, do končne odločitve pa začasno
    zadržanje njune izvršitve in s tem preprečitev prodaje odvzete lovske puške.
    2. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom z dne 10.3.1998 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo in
    odločil, da se izvrševanje izpodbijanih odločb v delu, v katerem se nanašata na varstveni ukrep, do
    končne odločitve o ustavni pritožbi zadrži.
    3. Republiški senat za prekrške na ustavno pritožbo ni odgovoril.
    B.
    4. Pritožnikov očitek, da je prvostopni organ o odvzemu puške in nabojev odločil na drugi pravni
    podlagi kot drugostopni in da je bil s tem prikrajšan za pravico do pritožbe (25. člen Ustave), ni
    utemeljen. Pritožniku je bil na prvi stopnji izrečen opomin, drugostopni organ pa je postopek zaradi
    zastaranja pregona ustavil. O odvzemu predmetov je bilo torej obakrat odločeno na podlagi drugega
    odstavka 56. člena ZOro in drugega odstavka 168. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št.
    25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 39/96, 61/96 - odl. US, 35/97,
    73/97 - odl. US in 87/97 - v nadaljevanju: ZP). Navedena določba ZOro za pritožnikov primer
    predpisuje obvezen odvzem orožja in streliva, po drugem odstavku 168. člena ZP pa se taki predmeti
    vzamejo tudi tedaj, kadar se postopek za prekršek ustavi ali ko se storilcu prekrška izreče opomin, če
    to zahtevajo razlogi splošne varnosti ali razlogi morale.
    ________________________________________
    Page 2
    2
    Utemeljen pa je pritožnikov očitek, da se niti prvostopni niti drugostopni organ nista opredelila do vseh
    odločilnih dejstev in da je bilo zaradi tega kršeno ustavno jamstvo enakega varstva pravic (22. člen
    Ustave). Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča določba 22. člena Ustave terja, da so odločbe, s
    katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih,
    obrazložene (glej npr. odločbo št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996, ki se nanaša na kazenski postopek,
    odločbo št. Up-84/94 z dne 11.7.1996, ki se nanaša na upravni postopek, in odločbo št. Up-39/95 z
    dne 16.1.1997, ki se nanaša na pravdni postopek). Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do
    pravnega sredstva (25. člen), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki
    obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene
    pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna sredstva le
    navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar
    zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Iz povedanega
    tudi izhaja, da mora organ, ki odloča v posamični zadevi, obravnavati, ovrednotiti in obrazloženo
    sprejeti ali zavrniti trditve in stališča prizadete osebe, ki so postavljena v skladu s procesnimi
    določbami in ki niso očitno pravno nepomembna (tako za pravdni postopek že v odločbi št. Up- 118/95
    z dne 11.6.1998).
    5. Odvzem lovske puške in streliva je bil pritožniku izrečen na podlagi zakonske določbe, ki določa tak
    odvzem za primer, ko je postopek o prekršku ustavljen (oziroma ko je bil izrečen opomin) in odvzem
    zahtevajo razlogi splošne varnosti (drugi odstavek 168. člena ZP). Ukrep torej ne temelji na ugotovitvi,
    da je oseba, ki je bila v postopku o prekršku, storila prekršek, in da je zanj odgovorna. Ker nima
    narave kazenske sankcije, mora biti odločitev o izreku ukrepa še toliko bolj obrazložena.
    6. Določbe o odvzemu lovske puške in streliva, če to zahtevajo razlogi splošne varnosti predstavljajo
    ukrep v okviru zakonodajalčevega nadzora nad uporabo orožja. Zakonodajalec je v pravico do
    zasebne lastnine (33. člen Ustave) posegel zato, da bi zagotovil spoštovanje pravice do varnosti iz 34.
    člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji, ki temelji na določbi tretjega odstavka 15. člena
    Ustave, je poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine dopusten le, če je za varstvo pravic
    drugih primeren, nujen in sorazmeren s težo ene in druge ustavne pravice (tako npr. v odločbi št. U-I-
    139/94 z dne 30.1.1997 - OdlUS VI, 9, prim. tudi odločbo št. U-I-60/98 z dne 16.7.1998, Uradni list RS,
    št. 56/98). Tudi organ, ki odloča v posamičnem primeru, mora zato tehtati na eni strani težo ukrepa za
    posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa tehtnost razlogov splošne
    varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika sta
    med drugim pomembna namen in vrednost predmetov, ki naj se odvzamejo. Da bo pristojni organ
    lahko presojal tehtnost razlogov splošne varnosti, mora najprej opredeliti vsebino pojma "splošna
    varnost". Ugotoviti mora, čemu je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki naj se
    odvzamejo, in kako široke omejitve je postavil. Na podlagi tega mora v konkretnem primeru presoditi,
    ali bi bilo v bodoče lahko nevarno, če bi bilo orožje v rokah osebe, ki se ji odvzema, in ali se je z
    odvzemom takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti. Svoj sklep mora utemeljiti na
    dokazanih konkretnih (ne pavšalnih) okoliščinah, glede katerih je bila prizadeti osebi v postopku dana
    možnost, da se izjavi.
    7. Prvostopni organ je v utemeljitvi navedel: "V skladu s členom ... je bil obdolžencu izrečen varstveni
    ukrep odvzema orožja in streliva, saj ni dvoma, da gre za strelno orožje in glede na porast tovrstnih
    prekrškov v Republiki Sloveniji, še posebej pa na območju Upravne enote Šmarje pri Jelšah ob
    ugotovitvi, da je varstveni ukrep odvzema orožja tudi z Zakonom predpisan kot obvezen, je bilo po
    oceni organa prve stopnje utemeljeno odločiti, kot je razvidno iz izreka te odločbe." Iz take
    obrazložitve pritožnik ni mogel razbrati, kakšni so bili razlogi, da sta mu bila odvzeta orožje in strelivo.
    V njej ni navedeno, kakšen je namen ukrepa, katere okoliščine v konkretnem primeru utemeljujejo
    sklep, da bi bil ta namen dosežen, in ali razlogi splošne varnosti pretehtajo pritožnikove varovane
    interese. Zaradi tega je bilo s prvostopno odločbo kršeno jamstvo enakega varstva pravic (22. člen
    Ustave).
    8. Kljub opisanim pomanjkljivostim drugostopni organ prvostopne odločbe ni odpravil. Sam je navedel,
    da odvzem predmetov zahtevajo način, kraj in posledice uporabe orožja in te okoliščine tudi opisal.1 S
    tem ko je drugostopni organ sam dopolnil neobrazloženo prvostopno odločbo, je bila pritožniku kršena
    pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Kot je navedeno v 5. točki obrazložitve, pa za
    odločitev niso relevantne le okoliščine storitve dejanja, zaradi katerega je bila prizadeta oseba v
    ________________________________________
    Page 3
    3
    postopku o prekršku. Izrek varstvenega ukrepa namreč ne temelji na ugotovitvi o storitvi prekrška in
    odgovornosti zanj. Izreči ga je mogoče le, če je s potrebno stopnjo verjetnosti izkazano, da bi bilo
    lahko nevarno, če bi orožje ostalo v rokah določene osebe, in če se je z odvzemom temu tveganju
    vsaj v pretežni meri mogoče izogniti. Niti v drugostopni odločbi torej niso navedene vse bistvene
    okoliščine, pomembne za odločitev o odvzemu predmetov. Zaradi tega je bilo z drugostopno odločbo
    kršeno tudi jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave).
    9. Po navedenem je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi Republiškega senata za prekrške in Sodnika
    za prekrške v Šmarju pri Jelšah razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje prvostopnemu organu
    (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94). Prvostopni organ bo
    moral v novem postopku izdati odločbo, ki bo zadostila zahtevam, navedenim v tej odločbi.
    C.
    10. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem
    sodišču v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr.
    Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr. Dragica Wedam - Luki? in dr.
    Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika
    Jerovšek in Ude. Sodnika Ude in Jerovšek sta dala odklonilno ločeno mnenje.
    P r e d s e d n i k :
    dr. Lovro Šturm

    Opomba:
    1 "Iz obdolženčevega zagovora in iz izpovedb prič je mogoče nedvomno ugotoviti, da so se
    obdolženec kot lovec in tri priče, ki so tudi lovci, peljali z avtomobilom in ko so zagledali srnjaka, je
    voznik vozila ustavil, obdolženec pa je položil na streho vozila jakno in nanjo naslonil puško tako, da je
    meril navzdol. Ko je naboj sprožil, je prebil zadnji levi del strehe osebnega avotmobila in naboj je ranil
    oškodovanca ..."
    Naj bo človek v korist živalim in ne v njihovo pogubo, naj jih ceni, ne pa zlorablja.

  6. #6

    Privzeto

    Judikat, ki se nanaša na odvsem orožja.

    VS1010768
    znanje | sodna praksa | vrhovno sodišče RS

    Opravilna številka: Sodba X Ips 43/2007
    Opravilna številka 2: Sodba UPRS U 2288/2004
    Oddelek: Upravni oddelek
    Datum seje senata: 08.01.2009
    Področje: OROŽJE
    Institut: odvzem orožja - prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja
    Zveza: ZOro-1 člen 14, 14/2, 15, 15/1, 58, 58/1.

    JEDRO:
    V prvem odstavku 15. člena ZOro-1 sta „zadržka javnega reda“ določena alternativno.

    IZREK:
    Revizija se zavrne.

    OBRAZLOŽITEV:
    Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.11.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Krško z dne 15.10.2004, s katero je ta odločila, da se tožniku zaradi prenehanja izpolnjevanja pogoja iz 2. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o orožju (ZOro-1, Uradni list RS, št. 61/2000 in 73/2004) odvzame puška in orožni list.

    Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe na podlagi ugotovitev v upravnem postopku, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo sodnika za prekrške obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja, pritrjuje odločitvi upravnih organov, da se tožniku iz tega razloga odvzameta orožje in orožni list. Tožnik namreč ne izpolnjuje več pogoja iz 2. alinee drugega odstavka 14. člena v zvezi s 15. členom ZOro-1. Tožnik zmotno meni, da lahko upravni organ odloča le v okviru prejetega obvestila o prenehanju njegovega članstva v lovski družini, saj je upravni organ uvedel postopek po uradni dolžnosti. Še nepravnomočna odločitev v kazenski zadevi pa na odločitev v obravnavanem primeru ne vpliva.

    Tožnik v pritožbi (sedaj reviziji) navaja, da se obe odločbi sodnika za prekrške nanašata samo na plačilo globe, brez stranske kazni, orožje pa tudi ni bilo predmet prekrška. Meni, da gre za „spreminjanje“ pravnomočnih odločb sodnika za prekrške, kar pa je nedopustno in predstavlja kršitev 31. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Načelnik Upravne enote Krško, ki je sprožil postopek, je bil seznanjen, da je zoper tožnika uveden kazenski postopek, ki ima prednost pred vsemi drugimi odločitvami, pri tem pa je spregledal 15. člen ZOro-1. Če je bilo storjeno kaznivo dejanje nezakonitega lova, ki se mu očita, bi odvzem orožja moralo odrediti pristojno sodišče. Očitno v obravnavani zadevi je, da bi se orožje, ki je dokazni material v kazenskem postopku, uničilo. Opozarja tudi na načelo domneve nedolžnosti in meni, da Upravna enota Krško vseh oseb ne obravnava enako, s tem pa krši določbe 14. člena URS. Tožnik opozarja tudi na več procesnih kršitev, do katerih naj bi prišlo v disciplinskem in kazenskem postopku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da „odločbo spozna za nično, jo da v dopolnitev ali pa izda svojo odločbo“.

    Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS na pritožbo (sedaj revizijo) nista odgovorila.

    Revizija ni utemeljena.

    S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007.

    Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

    V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za odvzem orožja in orožne listine tožniku.

    Na podlagi določbe prvega odstavka 58. člena ZOro-1 pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena tega zakona, gospodarski družbi in podjetniku pa, če ne izpolnjuje več pogojev iz 21. člena tega zakona. Iz navedene določbe izhaja, da pristojni organ ni vezan na predlog, ampak lahko začne postopek za odvzem orožja in orožne listine po uradni dolžnosti, ko na kakršenkoli način izve, da posameznik ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. V drugem odstavku 14. člena ZOro-1 so kumulativno navedeni pogoji, pod katerimi pristojni organ posamezniku izda dovoljenje za nabavo orožja, streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja. Med drugim je v 2. točki drugega odstavka 14. člena ZOro-1 navedeno, da ni zadržkov javnega reda. Kateri so zadržki javnega reda pa je določeno v prvem odstavku 15. člena ZOro-1, in sicer, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje z elementi nasilja, ki se preganja po uradni dolžnosti (1. alinea prvega odstavka 15. člena); če je posameznik s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja (2. alinea prvega odstavka 15. člena). Oba zadržka sta v navedenem členu določena alternativno.

    V obravnavanem primeru je bil z odločbama Sodnika za prekrške Krško z dne 4.9.2003 in z dne 25.8.2003, tožnik spoznan za odgovornega storitve prekrškov po 4. točki prvega odstavka 11. člena oziroma 1. točki prvega odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (ZPJRM). Oba upravna organa in sodišče prve stopnje pravilno ugotavljajo, da vsebujeta oba prekrška zoper javni red in mir elemente nasilja. Pravilen je tudi zaključek, da so zato v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odvzem orožja in orožnega lista tožniku na podlagi prvega odstavka 58. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 14. člena in 2. alineo prvega odstavka 15. člena ZOro-1.

    Ker sta zadržka javnega reda iz prvega odstavka 15. člena ZOro-1 navedena alternativno, so brezpredmetne tožnikove navedbe glede nepravnomočnosti kazenskega postopka, ki se po tožnikovih navedbah vodi zoper njega zaradi kaznivega dejanja nezakonitega lova, kot tudi navedba glede uporabe drugega odstavka 15. člena ZOro-1 (v zvezi z nepravnomočno končanim kazenskim postopkom), ki določa, da če zoper posameznika iz 1. in 2. alinee prejšnjega odstavka teče kazenski postopek ali postopek za prekršek z elementi nasilja, se odločitev, ali oseba izpolnjuje pogoje, odloži do pravnomočnosti sodbe oziroma odločbe v tem postopku, kolikor se nanaša na nepravnomočno končan kazenski postopek. Obe odločbi sodnika za prekrške pa sta pravnomočni, zato ni pogojev za odložitev odločitve o odvzemu orožja in orožnega lista.

    Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da orožje ni bilo predmet prekrška, saj ZOro-1 takega pogoja za odvzem orožja sploh ne določa.

    Revident tudi nima prav, ko navaja, da gre za spreminjanje pravnomočnih odločb sodnika za prekrške. Postopek za odvzem orožja in orožnega lista po ZOro-1 je namreč samostojen upravni postopek, odločitev sodnika za prekrške pa je lahko samo razlog za pričetek postopka za odvzem orožja po ZOro-1.

    Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).
    Naj bo človek v korist živalim in ne v njihovo pogubo, naj jih ceni, ne pa zlorablja.

  7. #7

    Privzeto

    Še en dober judikat o tem kdaj za obveznosti društva odgovarja tudi odgovorna oseba društva - v LD je to starešina.

    Pa veselo branje!

    VSL0062908 odločitve

    Opravilna številka: VSL sodba I Cp 2051/2010
    Sodišče: Višje sodišče v Ljubljani
    Oddelek: Civilni oddelek
    Datum seje senata: 15.09.2010
    Področje: CIVILNO PROCESNO PRAVO – DRUŠTVA
    Institut: odgovornost zakonitega zastopnika društva – obveznosti društva – sklepčnost tožbe – odgovornost ustanoviteljev društva
    Zveza: ZDru-1 člen 6, 6/3.

    JEDRO:
    Tožeča stranka bi morala, da bi zoper zakonitega zastopnika društva vložila sklepčno tožbo, zatrjevati, a) da je tožena stranka v svojo korist ali v korist koga drugega zmanjševala premoženje društva ali s preusmeritvijo poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo obstoječo ali novoustanovljeno pravno ali fizično osebo preprečila povečanje premoženja in b) da je to počela, čeprav je vedela, da društvo ne bo moglo poravnati obveznosti tretjim osebam. Dodatno pa bi morala zatrjevati tudi višino oškodovanja društva, saj odgovorne osebe po 3. odst. 6. člena ZDru-1 odgovarjajo za obveznosti društva le do višine oškodovanja društva, ki so ga s svojim ravnanjem povzročile.

    IZREK:
    Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

    Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

    OBRAZLOŽITEV:
    :

    (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani dne 14. 5. 2009 pod opr. št. VL 54073/2009, tudi v 1. in 4. točki ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka 1 izreka). Ugotovilo je, da trditvena podlaga tožbe ne zadostuje za to, da bi sodišče lahko zahtevku zoper toženo stranko, ki je bila sicer zakonita zastopnica izbrisanega društva Š., ugodilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 454,60 EUR v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2. izreka).

    (2.) Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 3. odst. 6. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1), saj iz njega izhaja, da za obveznosti društva pod določenimi pogoji odgovarjajo ustanovitelji. Pasivna legitimacija tožene stranke je zato podana. Situacija je primerljiva s situacijo, ki nastane v primeru izbrisane d.o.o.. Tožena stranka kot zakoniti zastopnik Š. se izmika plačilu, čeprav je nepooblaščeno in brez dovoljenja izvajala avtorska dela. Nedvomno je podan namen tožene stranke, da zmanjšuje premoženje društva v smeri oškodovanja upnika. Šlo je za nekajletno poslovanje. Iz dopisa UE Ljubljana z dne 23.3.2009 je jasno videti, da je razlog za prenehanje društva bilo nepravilno poslovanje. Glede na to, da je imelo v najemu poslovni prostor za gostinsko dejavnost, je evidentno, da je društvo ali nekdo na račun društva pridobival dohodek, vse z namenom oškodovanja upnika. Tožena stranka se je zavedala tega dejstva, prav tako pa tudi možnosti ukinitve društva. Priglaša stroške.

    (3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

    (4.) Pritožba ni utemeljena.

    (5.) Očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP pritožnica ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da ni podana. Tako izrek sodbe kot obrazložitev sta razumljiva, sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, prav tako pa tudi ne izreku sodbe. Preizkus pravilnosti odločitve je zato mogoč. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo katere od drugih kršitev določb postopka, na katere je v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

    (6.) Neutemeljen je nadalje očitek zmotne uporabe materialnega prava, konkretno 3. odst. 6. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1).

    (7.) Tožeča stranka v tej pravdi od tožene stranke zahteva plačilo zapadlih obveznosti iz naslova neplačila malih avtorskih pravic po računih, ki so bili izdani sedaj že izbrisanemu Š. t... (v nadaljevanju Š...), pri čemer je bil toženec v času delovanja društva njegov zakoniti zastopnik. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno (in to ni sporno niti v pritožbi), da je osnovni zavezanec za plačilo vtoževane obveznosti Š.., bilo pa je sporno, ali za te obveznosti sedaj, ko je društvo izbrisano iz registra društev, odgovarja tožena stranka kot zakoniti zastopnik društva.

    (8.) Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno uporabilo določilo 6. člena ZDru-1 in tožeči stranki v razlogih pojasnilo, da bi morala, da bi zoper zakonitega zastopnika društva vložila sklepčno tožbo, zatrjevati, a) da je tožena stranka v svojo korist ali v korist koga drugega zmanjševala premoženje društva ali s preusmeritvijo poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo obstoječo ali novoustanovljeno pravno ali fizično osebo preprečila povečanje premoženja in b) da je to počela, čeprav je vedela, da društvo ne bo moglo poravnati obveznosti tretjim osebam. Dodatno pa bi morala zatrjevati tudi višino oškodovanja društva, saj odgovorne osebe po 3. odst. 6. člena ZDru-1 odgovarjajo za obveznosti društva le do višine oškodovanja društva, ki so ga s svojim ravnanjem povzročile. Tako zatrjevana dejstva pa bi v teku postopka nato seveda morala tudi dokazati.

    (9.) Teh dejstev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica ni zatrjevala, saj je zatrjevano odgovornost tožene stranke utemeljevala zgolj s (sicer nesporno) trditvijo, da je bila tožena stranka zakoniti zastopnik društva, s trditvijo, da s premoženjem društva ni ravnala gospodarno in zakonito, da je bilo nepravilno poslovanje društva tudi razlog za prenehanje društva, da je bila sama zaradi tega oškodovana in s pavšalnim sklicevanjem na določila ZDru-1. Te trditve pa, glede na določilo 3. odst. 6. člena ZDru-1 ne zadostujejo, da bi sodišče, tudi če bi se trditve tekom postopka izkazale za resnične, lahko ugodilo zahtevku zoper toženo stranko (sklepčnost tožbe). Zahtevek je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo.

    (10.) Pritožnica skuša pomanjkljivo trditveno podlago dopolniti s pritožbenim izvajanjem, ko postavi (pavšalno) trditev o zavestnem ravnanju tožene stranke, ki naj bi zmanjšalo premoženje društva z namenom oškodovanja upnika in trditvama, da je društvo ali nekdo na račun društva pridobival dohodek in premoženje nato zmanjševal z namenom oškodovanja upnika in da se je tožena stranka zavedla možnosti ukinitve društva in se je na ta način skušala izogniti plačilu, vendar pa v pritožbenem postopku navajanje novih dejstev, upoštevajoč pri tem 337. člen ZPP, praviloma ni dopustno (1). Pritožbenemu sodišču se zato do teh trditev podrobneje ni potrebno opredeljevati.

    (11.) Deloma nejasna je pritožbena trditev, da iz že navedenega 3. odst. 6. člena ZDru-1 izhaja, da za obveznosti društva pod določenimi pogoji odgovarjajo ustanovitelji, saj to ne drži, poleg tega pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni zatrjevala, da je tožena stranka ustanovitelj in da bi njena odgovornost temeljila na tej podlagi. Gre za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (glej 337. člen ZPP). Že sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na strani 6 pravilno pojasnilo, da za obveznosti društva (za razliko od pravnih oseb, ki so gospodarske družbe) ustanovitelji ne odgovarjajo in to niti subsidiarno. Razlog za takšno zakonsko ureditev je v tem, da delovanje društev temelji na načelu nepridobitnosti, člani društva nikoli ne delijo dobička (primerjaj 24. člen ZDru-1), prav tako pa se premoženje društva niti ob prenehanju društva ne razdeli med člane ali ustanovitelje (po določilu 38. člena se premoženje prenese na društvo, zavod, ustanovo ali drugo nepridobitno pravno osebo s podobnimi cilji) in zato za obveznosti tudi ne morejo odgovarjati. Primerjava z odgovornostjo družbenikov izbrisane d. o. o., je zato povsem neprimerna. Pritožnica pa očitno ob takšni primerjavi spregleda tudi to, da ZDru-1 kot specialni zakon posebej ureja položaje, ki nastanejo ob prenehanju društva, če ima le-to neporavnane obveznosti (členi 37. do 45.) in smiselna uporaba določil, ki se sicer nanašajo na gospodarske družbe, zato ne pride v poštev.

    (12.) Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, je bilo pritožbo potrebno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje.

    (13.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi pritožbe in pritožbeno sodišče posledično ocenjuje, da ni bil potreben, je odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške, ki so ji z njim nastali.
    ----------------------------------------------
    (1) Nova dejstva in novi dokazi se lahko v pritožbi navajajo le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 286. člena ZPP.
    Naj bo človek v korist živalim in ne v njihovo pogubo, naj jih ceni, ne pa zlorablja.

  8. #8

    Privzeto

    Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če zakon predpisuje kot obvezno stransko sankcijo odvzem predmetov /orožja/, sodišče pa storilcu predmeta /orožja/ ne odvzame.



    VS23993
    znanje | sodna praksa | vrhovno sodišče RS

    Opravilna številka: Sodba IV Ips 26/2007
    Oddelek: Kazenski oddelek
    Datum seje senata: 10.05.2007
    Področje: PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI
    Institut: postopek o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - odločba o sankciji - obvezen odvzem predmetov - odpustitev sankcije
    Zveza: ZP-1 člen 25, 25/3, 26, 26/7, 156, 156-5.ZOro-1 člen 81, 81/2.

    JEDRO:
    Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če zakon predpisuje kot obvezno stransko sankcijo odvzem predmetov, sodišče pa storilcu predmeta ne odvzame.

    IZREK:
    Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 7.9.2006 kršena določba drugega odstavka 81. člena ZOro-1 na način iz 5. točke 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

    OBRAZLOŽITEV:
    A.

    1. Postaja mejne policije Starod je v hitrem postopku zoper R.B. izdala odločbo o prekršku, ki ga je storil s tem, da je v Republiko Slovenijo vnesel orožje, čeprav ga ni imel registriranega v evropskem orožnem listu in brez predhodnega dovoljenja pristojnega organa, s čimer je kršil določbo prvega odstavka 67. člena ZOro-1, kar predstavlja prekršek po 15. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1. Prekrškovni organ je storilcu izrekel globo v višini 50.000,00 SIT in stransko sankcijo odvzem lovske puške znamke B. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici ugodilo in odločbo o prekršku v odločbi o sankciji na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 spremenilo tako, da je storilcu izreklo opomin in odločilo, da se stranska sankcija odvzem lovske puške znamke B. ne izreče in se zaseženi predmet vrne.

    2. Vrhovna državna tožilka je dne 6.12.2006 zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razloga iz 1. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1." Vložnica navaja, da je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s tem, ko ni izreklo stranske sankcije odvzem predmeta in je zaseženi predmet vrnilo, saj je v drugem odstavku 81. člena ZOro-1 predpisan obvezen odvzem predmeta. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je z napadeno sodbo prekršen drugi odstavek 82. člena ZOro-1 v zvezi s 5. točko 156. člena ZP-1.

    3. Sodišče je v dopisu z dne 30.3.2007, s katerim je zahtevo za varstvo zakonitosti predložilo v odločitev Vrhovnemu sodišču, navedlo, da je pri izdaji sodbe pomotoma prišlo do opustitve navedbe sedmega odstavka 26. člena ZP-1, po katerem je bila obdolženemu odpuščena stranska sankcija.

    B.

    4. V obravnavanem primeru je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 15. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1. V drugem odstavku istega člena je določeno, da se za prekrške iz 4., 6., 10., 11., 13., 14., 15., 19., 24. in 26. točke prejšnjega odstavka izreče tudi stranska sankcija odvzema orožja in streliva. Stranska sankcija je torej v zakonu, ki določa prekršek, v skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka 25. člena ZP-1 predpisana kot obvezna stranska sankcija za obravnavani prekršek.

    5. Po določbi 5. točke 156. člena ZP-1 je podana kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, če je kršitev podana glede vprašanja, ali je bila z odločitvijo o sankcijah ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima po zakonu sodišče. S tem, ko je sodišče odločilo, da se lovska puška storilcu ne odvzame, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj določba drugega odstavka 81. člena ZOro-1 odvzem predmeta, v konkretnem primeru lovske puške znamke B., predpisuje kot obvezno stransko sankcijo.

    Po določbi sedmega odstavka 26. člena se lahko v primerih, ko je z zakonom tako določeno, storilcu prekrška odpusti globo in druge sankcije. Vendar iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da je bila stranska sankcija storilcu odpuščena. Tudi iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče ugotovilo obstoj pogojev iz sedmega odstavka 26. člena, na podlagi katerih bi sodišče lahko storilcu odpustilo odvzem predmeta.

    6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti. Ker je zahteva vložena v škodo storilca, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 le ugotovilo, da je bil z izpodbijano sodbo prekršen drugi odstavek 81. člena ZOro-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.
    Naj bo človek v korist živalim in ne v njihovo pogubo, naj jih ceni, ne pa zlorablja.

  9. #9
    Kramp Guest

    Privzeto

    MilanK, te tvoje sodne klobase so popolnoma nezanimive in nekoristne.
    Z njimi lahko greš na kakšen portal pravnikov.
    Če pa želiš narediti kaj dobrega in imaš kaj pravnega znanja, naredi kratek in jasen povzetek, ki ga bo razumel tudi običajen lovec ne le pravni strokovnjaki ali "strokovnjaki", ki z to solato le oči mažejo.

  10. #10
    Član od
    Oct 2007
    Lokacija
    Loški potok
    Prispevki
    2,301

    Privzeto

    Kramp če ti tako branje ni zanimivo ga pač ne beri in pusti tistim,ki jih to zanima veselje. Skratka ne vtikaj svojega zoprnega nosu v zadeve ki jih ne razumeš oziroma jim nisi dorasel. Skratka če ti kaj na našem forumu ni všeč ga ni potrebno uporabljati in pojdi raje na kakšen najstniški forum kjer si največja faca če vse po vrsti kritiziraš in žališ.
    Skerl Miha -VEPER
    Loški potok

Stran 1 od 11 12345 ... ZadnjiZadnji

Etikete te teme

Pravila objavljanja

  • Ti ne moreš objavljati novih tem
  • Ti ne moreš objaviti odgovora
  • Ti ne moreš objavljati priponk
  • Ti ne moreš urejati svojih objav
  •