No naj povem, da se mi je ta situacija res zgodila. Res nisem imel pojma kaj naj storim, mačka se mi je zasmilila ko je tam nemočno ležala in se skušala odplaziti po prvih nogah. Če bi bilo to izven naselja, nebi imel pomislekov, kaj bi bilo za mačko najbolje in kako bi ukrepal, saj je bilo na prvi pogled jasno, da se te mačke na da več pozdraviti. No, poklical sem policijo. Nisem si mogel izmisliti nobenega bolj pametnega naslova, pa tudi hotel sem, da se to reši čimprej, na da bi klical šele ko bi prišel domov in poiskal kakšno drugo telefonsko številko. No, policaji so me okrcali, zakaj kličem njih. Niso pa mi povedali, koga bi moral. V pogovoru s kolegi o tej zadevi sem slišal mnenje, da bi bilo najbolje za mačko, če bi jo nekdo do smrti povozil, da nebi več trpela. Seveda sem bil najprej ogorčen nad to idejo, pa tudi prepričan sem, da sam tega nebi mogel storiti. Trpela pa res nebi več, tako pa nimam pojma koliko časa je še morala in kakšna je bila njena pot do neizbežne usode.
As hunters, we need to stand strong, unite as one and NEVER apologize for being who we are! We should focus our energy on being the best hunters we can be by challenging ourselves to be ethical, respectful and responsible so as to humbly uphold our proud heritage. Now, let´?s get out there and enjoy the great outdoors!
Eva Shockey