Nam primanjkuje štantarjev in gredo v pogon le tisti, ki imajo psa. Naš Ari je pa na žalost od lani v večnih loviščih. Zato si bom na pomlad tudi omislil novega lovskega tovariša.
Če ljudje ne bi mrli in žvali drli, bi svet podrli!
Ja, res pohvalno. Pri nas bi rabili take zagrete brakirje, večina mladih pri nas razmišlja na žalost ravno obratno in je gospodom skoraj izpod časti, da bi šli v pogon. Če se pa to že zgodi, se pa tako ali tako zgubijo, kar ni nič takega, če se nebi to dogajalo ljudem, ki so že po deset ali več let v jagi. Ko si pa kupijo mladi lovci psa pa "bože nedaj", da bi bil lovski...
The Earth does not belong to man, man belongs to Earth.
(Chief Seattle's reply to the Govt of US (1852).)
Če imaš malo večje lovišče, ga je praktično nemogoče poznati v celoti in do potankosti.Tudi pokrajina se spreminja, tako da če kakšno leto ne greš v določen del, se lahko marsikaj spremeni. da ne pišem kako se pokrajina spremeni pozimi...
Ko sem sam organiziral ogled mej lovišča, za pripravnike in novosprejete člane je bil velik problem najti lovce, ki so sigurno vedeli kje je meja LD.
Saj vsi približno vedo kje je, ampak pri točno določeni vlaki in stečini se je pa začelo razmišljanje... ali gre tukaj ali gre tam...
opis meje v koncesijski pogodbi je orientacijski in če ne dobro poznaš terena te kaj hitro zanese.Čedalje manj je lovcev,ki so sodelovali pri določanju mej zato smo pri nas pohiteli iz tablicami označili strateške točke in kraje,kjer ni izrazitega orientira.Mislim,da se zadeva obnese.Pri tem so sodelovali tudi gospodarji mejnih lovišč,v zadovoljstvo vseh,bi rekel.