Napadalen pes, nevaren pes?

[BojanD]

Moj članek o etologiji in napadalnosti psov, ki je bil objavljen v reviji Moj Pes pred nekaj leti, obavljam še tu, se pa nanaša na dogajanja zadnje dni v temi:
Pes tokrat raztrgal in pokončal lastnika
(če moderator želi, se lahko članek objavi tudi na prvi strani med članki?).

NAPADALEN PES, NEVAREN PES? Bojan Dolenc

V začetku julija je dnevno časopisje objavilo novico, da je pes napadel in hudo ogrizel dečka med igro. Še ena nesreča, senzacija, za povrh še napisana v stilu rumenega tiska, kjer je novinar »navrgel«, da ima pes narejen »izpit B«, zamolčal pa vse okoliščine, ki so nesreči botrovale, pa tudi resnični obseg poškodbe. Ostaja vtis, da za nesrečo ni kriv neustrezen odnos lastnikov psa in napačna vzgoja psa ali poškodovanca, temveč naj bi nesreči botrovalo to, da je bil pes šolan. Pri tem je novinar »pozabil« omeniti, da program »B« zajema le vaje poslušnosti in ne obrambe, zaradi katere naj bi po njegovem mnenju pes bil bolj nevaren za okolico. Ne glede na to, da so poškodbe s strani psov, v primerjavi z ostalimi nesrečami zelo redke in le izjemoma pustijo resnejše fizične poškodbe, pa predvsem zaradi senzacionalističnega poročanja medijev vsak tak dogodek ponovno sproži dvome o varnem sobivanju človeka in psa v urbanem okolju. Sicer pa je agresivnost tema, ki vedno bolj buri ne le raziskovalce živalskega vedenja, temveč tudi sociologe, pedagoge in psihologe, ki so po desetljih študij in sporov prišli do zaključka, da je agresivnost nujna in tudi koristna ter da ji človeški družbi rečemo tudi ambicioznost, če je le pravilno usmerjena in se izraža v okviru družbeno dogovorjenih norm.
Agresivnost v širšem smislu in napadalnost v ožjem smislu je ena od normalnih, dedno pogojenih vedenjskih lastnosti vseh živali. V osnovi ločimo medvrstno – interspecifično (psi napram drugi živali) in istovrstno -intraspecifično napadalnost (psi med seboj). Čeprav psi živijo s človekom v skupnem »krdelu«, se nedvomno zavedajo, da nismo ista vrsta. Napadalnost do ljudi zato izvira, glede na stopnjo socializacije psa in vedenje žrtve iz ene ali druge oblike napadalnosti, odvisno od posameznega primera. Ker za normalno življenje hišnega psa v družini in širšem okolju napadalnost do ljudi in drugih živali navadno ni sprejemljiva, jo moramo imeti popolnoma pod kontrolo.Napadalnosti ni mogoče kar enostavno odpraviti, bodisi z vzgojo in šolanjem, ali pa z načrtno selekcijo pri vzreji. Možno pa je z vzrejo izločiti pse, pri katerih bi bila večja verjetnost, da zaradi slabih dednih zasnov- nižjega praga vzdraženja- in slabših živcev v življenju naletijo na splet okoliščin, ki bi spodbudile ugriz. Z vzgojo je možno psa navaditi na različne dražljaje, dvigniti njegovo tolerantnost do okolja in preusmeriti sproščanje nagonov v za okolje sprejemljive dejavnosti. S šolanjem in rednim utrjevanjem poslušnosti pa si lahko zagotovimo nadzor nad psom tudi v situacijah, ko bi lahko napačno reagiral.
Pri živalih je napadalnost torej nagon, enako pomemben kot vsi drugi nagoni za uspešno preživetje posamezne živali in vrste kot celote. Med prvimi je ta pojav znanstveno proučeval oče etologije, vede o živalskem obnašanju, Konrad Lorenz. Začel je pri opazovanju koralnih rib; tako v akvariju kot v naravi na koralnem grebenu…in napisal enega najbolj poetičnih prispevkov v etologiji v svoji knjigi »O AGRESIVNOSTI, 1963«*. Glede izkušenj, ki jih ima vsak akvarist, ki goji lepo obarvane ostrižnike ali koralne ribe, ga je zanimalo, zakaj so koralne ribe tako lepo obarvane, zakaj so koralni grebeni eno najlepših »remek del« narave? Svoja opazovanja v akvariju in domneve, ki so se mu ob tem porajale, je potrdil s potapljanjem, večurnim lebdenjem na koralnem grebenu na Floridi in opazovanjem posameznih rib, posebej se je osredotočil na koralne ribe – zastavico, na francoskega cesarčka in rumenorepega koralnega metulja. Vse 3 so bližji sorodniki akvaristom poznanih ostrižnikov (listarke-skalarke, diskusi, ustonoše, akare etc.), a so še lepše, izkazujejo raznovrstnost oblik in barvnih vzorcev, prelivanje neverjetnih barvnih kombinacij . Na določenem mestu na grebenu se je posamezna riba zadrževala stalno na istem mestu, skupaj z množico živopisanih, a drugače obarvanih rib. Kakor hitro pa se je pojavila enako obarvana riba iste vrste v bližini, jo je lastnik »parcelice« bliskovito in divje nagnal stran ! Redko je prišlo do usodnega pretepa, ker ima v naravi vsiljivec vedno dovolj prostora za hiter umik; v akvariju žal ni vedno tako. Tudi sam sem pred kratkim v svojem »mini reef« akvariju opazoval opisano teritorialnost med havajskim ognjenim cesarčkom vrste Centropyge loriculus in sorodnim pritlikavim cesarčkom C. potteri; poterjev cesarček je prišel v akvarij kasneje, ko je imel dominantni ognjeni cesarček že cel 600 l akvarij za svoj teritorij ; če bi dodal v akvarij še enega ognjenega bratranca, bi ga ubil v nekaj minutah; poterjev cesarček je povsem druge barve, a ima podobno obliko in obnašanje in ga je lastnik akvarija »dešifriral« kot nevarno konkurenco; čeprav ga ni direktno napadal, mu je v »ribjem jeziku« stalno grozil, tako da je slednji po 2 tednih podrejanja zaradi stresa zbolel in je moral oditi iz akvarija .
Lorenz je potrdil v rajsko lepem podvodem okolju, da so koralne ribe najbolj napadalne do enako obarvanih predstavnikov iste vrste; mladiči pa so pogosto drugače, bolj intenzivno obarvani od odraslih, da se odrasle ribe sploh lahko sparijo med seboj. Tako srdito napadalnost do »iste barve« izkazujejo zato, da se vrsta enakomerno porazdeli po okolju in si ne delajo konkurence pri hranjenju. Najlepše obarvane vrste koralnih rib imajo najmočnejšo znotrajvrstno napadalnost. Za večino sladkovodnih rib, kot so ostrižniki (ljubitelji te skupine rib –imenovani cichl*****i, to najbolje poznamo), labirintovci, zeti ipd., pa velja da se obarvajo samo na emocionalni podlagi – med branjenjem teritorija ali med parjenjem; pri lepih koralnih ribah je pa položaj drugačen. Tekom dneva so stalno enako lepo in intenzivno obarvane »v bojnih barvah«, s katerimi tekmujejo za svoj košček »podvodnega sonca« in možnost hranjenja in preživetja na (pre)bogato naseljenem koralnem grebenu.. Vse to služi ohranitvi vrste. To obnašanje ima podoben pomen, kot petje slavčkov ali markiranje teritorija pri sesalcih; »vstop na privatni teritorij konkurentom prepovedan«. Ni razlog za opisano bratsko napadalnost in ohranjanje vrste samo enakomerna in z vidika hranjenja vrste optimalna zasedenost ozemlja, evolucijska pozitivna selekcija (razmnožujejo se samo najmočnejši osebki) in obramba mladičev, gre tudi za številne druge pomembne funkcije napadalnosti, recimo za t.i. »prikrito motivacijo«, na prvi pogled nasproten pojav napadalnosti , izjemno pomemben vidik obnašanja posamezne vrste. Ta je povezana z vlogo obnašanja posameznega osebka v večji skupini vretenčarjev - z hierarhijo ; rangiranjem posameznika v jati ali tropu - krdelu. Ta preprečuje medsebojno napadalnost in zagotavlja zaščito slabotnejših članov krdela. Tu ima bistevno vlogo osebna izkušnja in sposobnosti vodilne živali (pri nas lastnik psa).
Lorenz je v nadaljevanju spoznal, da je napadalnost pri živalih in tudi pri človeku samo eden od močnih insinktov, ki jih je težko do nemogoče spremeniti ali »potlačiti« z vzgojo ali učenjem. Številni poučni poskusi v zvezi s spontanostjo agresivnosti so dokazali celo, da taka potlačitev nagonov privede kasneje neizogibno do nevrotičnega obnašanja, zafrustriranosti in v končni fazi do še večje in manj obvladljive napadalnosti! Dolgo je trajalo, da je živalska fiziologija priznala in potrdila endogeno nastajanje dražljajev v centralnem živčnem sistemu. V proučevanju živalskega obnašanja je prvi to spoznal Wallace Craig, ki se je uprl »mehanizmu » Descarta »Animal non agit, agitur« z bolj pravilnim stališčem: »Zdrava žival je aktivna in dela«. V vrsti poskusov s gosakom je le tega ločeval od samice za vedno daljše obdobje. Po nekaj dneh odsotnosti goske je samček začel dvoriti najprej beli golobici, nato glinastemu golobu, na koncu praznemu kotu kletke… odkril je znižanje pragovne vrednosti dražljaja (»sila kola lomi«)! Gre za izjemno pomembno odkritje, saj v določenih pogojih lahko posamezen nagon, tudi napadalnost nepričakovano »eksplodira na plano«. V praksi za nas to pomeni, da ne smemo naravnih nagonov dušiti, temveč nasprotno jih moramo načrtno sproščati, z pravilno vzgojo usmerjati, recimo v delo (paša ,lov…), šport (katerikoli kinološki šport, da ga le pes izvaja z veseljem in v nagonu, ter da ob tem doživlja uspeh, ne pa furstracije.) in igro. Preorijentacija napada za usmerjanje intraspecifične napadalnosti je ena najbolj domiselnih poti evolucije; selekcija in mutacije so tako preprečile, da bi se pripadniki iste vrste med koristno istovrstno napadalnostjo poškodovali ali ubili. Živali so v ta namen razvile specifično obnašanje – ritualizacijo. V ta proces se lahko vključi istočasno več nagonov in ustvarijo nov ritual, tako nastajajo navade. Kinologi praviloma to spoznanje koristno uporabimo v procesu šolanja psa. T.i. »veliki nagoni«pri volku ali psih, kot so tek, skakanje, plavanje, kopanje, grizenje, vohanje etc. so prilagojeni naravni smotrni porabi energije, da se aktivirajo spontano z naraščanjem lakote, služijo primarno hranjenju; sicer pa vlada med njimi hierarhija nagonov ; konflikt med nagoni je v osnovi zdrav in normalen pojav. Velika četvorica nagonov: ljubezen, lakota, strah – beg in jeza- napad igra tu glavno vlogo.Tipičen primer takega konflikta nagonov je uporaba obraznih mišic pri psu, ki je razpet med nagoni napadalnosti in strahu: če psa ni strah , bo v nagonu napadalnosti ugriznil z mirnim licem; če ga je le malo strah, preti = renči; bolj ko je povečana napadalnost in bolj ko je velik strah, izrazitejša je obrazna mimika z renčečim gobčkom in povešenimi ušesi (poleg obraza pri tem sodeluje tudi rep). V najhujšem konfliktu obeh nagonov pride do t.i. »kritične reakcije« in pes napade in ugrizne maksimalno!
V nasprotju z lepimi koralnimi ribami pa je volk kot sicer »krvoločna zver« izjemno nenapadalen do predstavnikov svojega krdela, posebej samci do samic. Od tod izhaja tudi znano pasje »moško copatarstvo« do psic. Čeprav je od volka pes podedoval izjemno močan inhibicijski mehanizem proti poškodovanju članov krdela, nas to ne sme zavesti, če je v družini majhen otrok; res ga običajno ne bo napadel, a skrivata se dve nevarnosti: vse pasme psov niso enako ohranile to lastnost po volku in drugič, če se otrok nenavadno obnaša (proti pasjim pravilom krdela), lahko pride do ugriza zaradi drugih razlogov, predvsem po nerodnosti ! Ne glede na številne ljubke fotografije majhnih otrok, ki se plazijo po psih, zato otrok in psov nikoli ne puščajte skupaj brez nadzora. Poleg pravilne socializacije in vzgoje psa je za varno družinsko življenje v mešanem krdelu ljudje-psi, nujna tudi vzgoja otrok in upoštevanje nekaterih naravnih zakonitosti, ki veljajo v pasjem krdelu. Čeprav se imamo ljudje za »višja bitja« moramo npr. upoštevati, da so majhni otroci »mladički«, kar jim sicer prinese številne privilegije in visoko tolerantno vedenje družinskih psov, obenem pa kot taki po rangu ne morejo biti nad odraslim psom! V primeru, da se otrok ne vede hiearhičnemu statusu primerno, obenem pa prekorači prag tolerantnosti psa, bo pes »nevzgojenemu mladičku prisolil vzgojno klofuto«. Tudi to je v pasjem krdelu normalno in koristno, žal pa otroci niso mladički: njihova koža je nežna in tanka ter ni zaščitena z dlako, kar se kmalu izkaže ob poškodbi.
Inhibicijski mehanizem se pri volkovih uveljavlja, čeprav v manjši meri, tudi do pripadnikov iste vrste, čeprav niso člani matičnega krdela. Tu se bo volk zadovoljil s tem, da s kar najmanjšimi poškodbami doseže proti rivalu željeni cilj – npr. umik s svojega teritorija. Nikakor ni njegov namen tekmeca smrtno poškodovati. Če je le možno, ga poskuša spoditi le z grozečim obnašanjem. Do tovrstnih poškob pridejo ljudje najpogosteje zaradi nerazumevanja pasje govorice in bi se jim bilo s pravilnim vedenjem potencialne žrtve praviloma vedno mogoče izogniti.
Omeniti je potrebno še fenomen individualne razdalje in minimalnega prostora okoli sebe posameznih živali(minimalna osebnostna distanca.) Lorenz je odkril, da se anonimno formiranje jate ali krdela na eni strani in dobro osebno prijateljstvo na drugi strani v veliki meri medsebojno izključujeta, ker je življenje v jati možno samo brez napadalnosti in obratno, veliko medosebno prijateljstvo je vedno povezano z agresivnostjo! Ker gre za čustva, prepletanje ljubezeni ali sovraštva, ni čudno, da pri ljudeh na tem področju najdemo toliko nasilja, medtem ko krdelni psi medsebojno niso tako agresivni. Glede tega pojava je Lorenz podal zanimivo misel, »da je škoda, da človek ni dejansko mesojedi plenilec, temveč zgolj miroljubni vsejedec po izvoru, kajti vsi pravi mesojedci imajo vgrajene močne mehanizme, ki preprečujejo istovrstno nasilnost!«
Dobra socializacija mladega psa je zato nujno potrebna, saj v nasprotnem primeru pes ljudi ne bo obravnaval po istem ključu kot živali iste vrste ali pa bo kot take smatral le člane svojega krdela ali določeno skupino ljudi (npr. v določenem oblačilu-uniformi). Enako se lahko zaradi pomanjkanja socializacije do psov zgodi anomalija, da pripadnike iste vrste začne obravnavati kot plen. Posebno neprijetno je, kadar večji pes razvije plensko napadalnost do malih psov. Ugrizi, povzročeni zaradi plenskega nagona namreč ne vsebujejo zavornega mehanizma, kakor ugrizi namenjeni osebku iste vrste. Do težkih poškodb, ki se včasih končajo tudi s smrtnim izidom , pride vedno zaradi ugizov, ki so posledica plenskega nagona, ki ga je sprožila žrtev s svojom plenu podobnim vedenjem, oz. je do njega ob močnem vznemirjenju psa prišlo kot nenadzorovan »preskok« iz drugih nagonov, ki so sicer akcijo sprožili.
Pri psih so torej najpomembnejše 3 vrste nasilnosti: obrambna (za obrambo teritirija, mladičev, krdela, ali kot odgovor na neposredno ogrožanje osebka) , plenska (za ulov in ubijanje plena, ki služi kot hrana) in socialna nasilnost (za izboljšanje ali ohranjanje ranga znotraj krdela). Pes doživlja gospodarja in njegovo družino kot svoje krdelo, zato je pomembno, da zavzame ustrezno vlogo – socialni- statusni položaj znotraj krdela. Kakšna bo ta vloga, je odvisno od različnih dejavnikov: števila, spola, starosti družinskih članov, pasme, značaja in načina zaposlenosti psa oziroma ambicije s psom lastnika (delo, šport, čuvanje…), specifičnosti življenskega prostora itd.. Skrbnik psa se mora znati vživeti v svojo vlogo dominantnega vodje krdela in istočasno v vlogo podrejenega psa in vmesne vloge ostalih članov družine ali drugih domačih živali ali psov. Pri tem brez dobrega poznavanja živalske psihologije, čustvenega življenja živali in nenapisanih zakonov volčje-pasjih krdel hitro nehote naredimo napako ali spregledamo dejansko stanje v krdelu .Za mir v krdelu statusni polžaj posameznega osebka ni pomemben. Do sporov znotraj krdela prihaja le ob poskusu spreminjanja hiearhične lestvice oz. v primeru, da se posamezni osebek v določeni situaciji ne vede svojemu položaju primerno. To se največkrat dogodi, ko se »krdelo« poveča za novega člana in je potrebno po pasjem mnenju hiearhično lestvico na novo urediti, ali pa ko en član krdela zaradi odraščanja ali drugih faktorjev želi spremeniti svoj položaj na družbeni lestvici. Teoretično bi družina kjer vlada alfa pes lahko povsem brez nevarnosti in mirno živela, ne da bi bil kdaj kdo od družine poškodovan, v kolikor bi vsi ljudje v družini vedno spoštovali njegovo nadrejeno vlogo. Verjamem celo, da so se mnoge družine (tudi nekaj poznanih) temu modelu zelo približale. Težave pa nastopijo takoj, ko gre par ali krdelo, ki mu vlada pes od doma. Takega psa navadno ni mogoče spustiti z vrvice, pa tudi ko je privezan se vodnik najraje izogiba drugim psom istega spola ali pa celo vsem psom in celo ljudem. Kot pravi alfa pes on odloča o napadu na vsiljivce na terenu in »odgovorno«, brani svoje krdelo pred vsemi »nevarnostmi« iz okolja. Situacije ko otrok vodi psa, se zaradi nagona vodilnega psa, da brani podrejene člane krdela še posebno rade končajo z ugizom prišleka, ki se otroku preveč približa in ga pes po svojo logiki oceni za nevarnega. Posredovanje alfa psa je lahko tragično tudi, če pes poseže v spor med domačim in tujim otrokom, saj bo energično branil interese matičnega krdela, podrejeni otrok pa mu tega ne bo mogel preprečiti. Zaradi praktičnih razlogov je zato bolje, da psa uvrstimo na lestvico pod vsemi člani družine, ki ga bodo samostojno vodili po okolici oz. ki bodo sami doma sprejemali obiske. Otroci pod najmanj 10 letom starosti niso dovolj psihično močni, da bi jim odrasel pes priznaval višji rang. Neodgovorno je torej, da starši zaupajo psa, predvsem če je ta večje pasme, otroku za samostojne sprehode.
Nešolanega psa težje obvladamo kakor šolanega. S šolanjem ne moremo spremeniti značaja psa, tudi ne moremo nadomestiti pomanjkljive vzgoje ali socializacije. Neresno je tudi pričakovati, da bo šolan pes ubogal vsakega člana družine, saj je za izvajanje naučenih vaj potrebno ne le znanje psa pač pa tudi avtoriteta vodnika. Tudi vodnik, ki je uspešno opravil preiskus znanja –izpit na poligonu, s tem brez redne vaje nima zagotovljene avtoritete nad psom vsepovsod in za nedoločen čas. V tečajih psi le osvojijo »besedni zaklad« iz katerega šele z redno vajo zrastejo »povelja«, vodniki pa se le naučijo osnovnih principov za nadaljnje delo s psom.
S šolanjem lahko psa naučimo dejavnosti, v katerih lahko sprošča svoje nagone in odvečno energijo. Ali lahko šolanje poveča možnost napada psa na človeka? Pritrdilno lahko odgovorimo le v primeru, če pes zaradi slabega dela ne ve kaj se od njega pričakuje. Namesto, da bi se skozi delo potrjeval in znebil napetosti, ki jim je izpostavljen v vsakdanjem življenju, slabo šolanje katerekoli discipline še poveča obremenitev psa in s tem možnost, da bo nakopičena negativna energija nenadzorovano izbruhnila v neprimernem trenutku.

* naslov originala: »Das sogenannte Böse- Zur Naturgeschichte der Aggression«, Vienna , 1963.

[ZR7]

BojanD, hvala, bomo objavili.

LP