Da ne bo tema zamrla bom opisal svojo prvo lovsko anekdoto, ki se jo doživel s svojim resastim jazbečarjem.

Spomnim se, ko sem svojega psa prvič vzel poleg v lovišče, bilo mu je kakšne 3 mesece in ni bil večji kot makova štručka. Ustavila sva se pri naši lovski koči, kasneje pa bi lov nadaljevala z bližnje preže za čakanje divjih prašičev. Ker je bilo v koči polno iztrebkov in nereda, ki so ga napravili polhi, sem se zamudil s pospravljanjem prostorov, psa pa sem pustil zunaj kjer je raziskoval, se igral in nabijal kroge okoli koče. Vsake toliko sem pogledal ven, da sem ga imel pod nadzorom, če mi slučajno pobegne v neznano. Ko sem zadnjič pogledal ven je kuža kot pribit sedel in gledal na travnik pod lovsko kočo ter renčal z globokim glasom. Začudeno pogledujem po livadi in ne vidim popolnoma ničesar, saj je še sijalo sonce in "v tem času divjad zagotovo ne izstopa na pašo, poleg tega pa si mali povzpetnež verjetno nekaj domišlja" si mislim. Ko sem pospravil sem nameraval sesti zunaj na klopco in glej ga zlomka, ravno takrat po travniku priteče rjava postavica. Hitro pograbim psa in ga odnesem v kočo, vzamem v roke daljnogled in iz okna ocenim, da gre za lepega srnjaka z visokim rogovjem. Takrat je gospodar v roke vzel puško, pomeril in srnjaku je odbila zadnja ura... Tako se je končal najin prvi pohod v lovišče, ki ga je popestrilo tudi darilo Diane in bo moj večen spomin.

Anekdota te zgodbe je, da jazbečar na lovu vedno prekaša gospodarja, saj je on tisti, ki je na svet prinesel bistveno ostrejša lovska čutila, čeprav se imamo zaradi naše pameti, oziroma razuma, zaradi katerega naj bi se razlikovali od živali, za pametnejše. Ko pa pes in lovec združita skupaj vsa čutila postaneta najboljši tandem.