Nisem pisal o enopartijskem sistemu, temveč o odločanju in to temelji na tem sistemu. Menjajo se opcije, kadri pa ostanejo isti. Slednji, ki pa imajo v sistemu investirane svoje interese, privilegije in družbeno moč, pa na spremembe ne bodo kar tako zlahka pristali in se bodo starega trdno oklepali. Spremembe so mogoče tedaj, ko se soočimo z resnico. Soočiti se z resnico pa pomeni postaviti pod vprašal tudi svoj lastni položaj, ki ga posameznik ima v sistemu organizacije oz. skupnosti. Ko o tem razpravljamo pa dobijo predlogi o drugačni organiziranosti našega lovstva izkrivljeno podobo oz. sliko. Na eni strani imamo branitelje sedanje ureditve oz. organiziranosti lovstva, na drugi strani pa njegove nasprotnike. Nad slednjimi pa več ali manj stalno lebdi nevarnost obsodbe in diskreditacije, ipd. Tisti, ki so na položajih, pa so seveda v veliki prednosti, saj oblikujejo politiko delovanja in razvoj organizacije, oblikujejo tudi predloge in jih dajejo v razpravo in sprejemanje. Članstvo jih sicer lahko obravnava in nanje daje pripombe, a tisti, ki o njih odločajo, pa jih lahko sprejmejo ali pa zavrnejo ali celo iz dnevnega reda umaknejo. Nihče si ne bo samoiniciativno začel žagati veje, na kateri sedi. In krog se z vsakimi volitvami sklene in stari preizkušeni kadri ostanejo, demokraciji pa je zadoščeno. Kriza vrednot pa je posledica potrošniške družbe, ki svojo uspešnost meri po proizvedeni količini produktov in ne po kakovosti življenja.
Naj bo človek v korist živalim in ne v njihovo pogubo, naj jih ceni, ne pa zlorablja.