Generacij, ki prihajajo ne moremo zamenjati, družbenim razmeram pa se ne izogniti. Oboje je objektivno dejstvo .Razlika je le v tem, da se nekateri tega zavedajo in se spremembam prilagajajo, drugi pa tako kot država delajo po starem utečenem sistemu odločanja in vladanja in kriza je neizbežna. Družbeni ugled moraš nenehno negovati in ga družbeno potrjevati. Kdor misli, da ga lahko ohrani zgolj na osnovi minulega dela, se pač moti, ker so pretekle zasluge ob zdajšnjem hitrem tempu življenja zelo hitro pozabljene. Sicer pa ne živimo v preteklosti, ampak v sedanjosti, iz preteklih zmot in zablod pa se lahko kaj naučimo, tudi to, da storjenih napak več ne ponovimo.
Sleherna organizacija /tudi skupnost/, ki izgubi vrednostni sistem kot svoj cilj in utemeljenost svojega obstoja, preneha obstajati kot organizirana organizacija /skupnost/ in se spremeni v notranji konglomerat (skupek), kjer vsakdo zasleduje zgol svoje interese, koristi in privilegije brez ozira na svoje okolje in organizacijo. To ni več organizacija, lahko govorimo le še o “ bivših” posameznikih, na katerih skupno povezanost spominja komaj še ime. Imamo poradoks. Eni želijo nazaj v stare čase in imajo nove poglede za največjo nevarnsot lovstvu, drugi pa imajo stari način delovanja in pogledov na lovstvo za največjo nevarnost njegovega obstoja. Spopad teh dveh konceptov je neizbežen in staro se bo prej ko slej moralo umakniti novim pogledom. Ljudje namreč ne želijo biti le poslušalci, hočejo aktivno sooblikovati pilitiko razvoja.
Naj bo človek v korist živalim in ne v njihovo pogubo, naj jih ceni, ne pa zlorablja.