Moje izkušnje z zavetiškimi psi niso sicer zelo bogate, so pa precej drugačne. Je nekaj klatežev, o kakršnih govori tudi Denis, večine pa se ljudje znebijo iz najbolj banalnih možnih razlogov (ker so npr. dobili "lepšega" psa ali pa dojenčka....ali pa, ker so ugotovili, da "rojstnodnevno darilo" celo lula in kaka in da hoče jesti...). Taki psi na poti do zavetišč doživijo "sve i svašta" in potem pač traja, da jih vsaj nekoliko sestavijo skupaj. Mnogi med njimi najdejo krasne domove in uživajo psom dostojno življenje.
Moje mnenje je, da je vedno vredno poskusiti. Če se le da!
Primerjava z brezdomci pa se mi v tem primeru ne zdi smislena, saj je večina brezdomcev (ki imajo po raziskavah bojda večinoma vsaj srednješolsko izobrazbo) odraslih in opravilno sposobnih. Lahko odločajo o sebi. Živali pa so naša odgovornost.