V tej temi bi rad poudaril nekaj, o čemer se že dalj časa pogovarjamo s kolegi.
Za varnost gonjačev je v večini primerov na pogonih že precej dobro poskrbljeno, opremljeni so (smo) z vidnimi jopiči, pokrivali... Rekel bi, da je v tem pogledu bil dosežen (vsaj v družinah, ki jih poznam) kar lep napredek. Vsakdo ve, da jopič nosi zaradi lastne varnosti. Tako da sem mnenja, da do zamenjave gonjača z divjadjo ne more priti.
Problem, na katerega bi opozoril, pa je slaba vidnost lovcev na stojiščih, sploh, če so ti postavljeni v gozdu, na na cesti ali preži. Res imajo že kar povsod barvne trakove za klobuki, ki naj bi zagotavljali boljšo opaznost. Vendar menim, da je ne! Vsaj z vidika gonjača, ki brakira z orožjem, je opaznost lovcev na stojiščih zame problematična. Sploh, če brakir vnaprej ne ve, kje točno lahko pričakuje lovca na stojišču. Brakir hodi in skozi gosto grmovje ne opazi lovca, ki nepremično in tiho stoji, zato ga lahko ob strelu na divjad ogrozi.
Kar predlagam kot obvezno obnašanje na stojišču je, da se mora lovec na stojišču, ko se mu približa gonjač, čimprej kot je to mogoče, gonjaču pokazati, oziroma ga nase opozoriti, da gonjač točno ve, kje lovec je. Večina lovcev na stojiščih iz mojih izkušenj dela ravno obratno, bližje ko je brakir, bolj tiho in s pripravljeno puško stojijo, saj pričakujejo, da bo divjad skočila pred brakirjem. Vendar pa vsaj pri veliki divjadi to ni preveč pogosto, divjad se umika toliko pred gonjači, da si lovec na stojišču prev nič ne poslabša svojih možnosti, če se oglasi in pokaže brakirju, ko ta pride blizu.
As hunters, we need to stand strong, unite as one and NEVER apologize for being who we are! We should focus our energy on being the best hunters we can be by challenging ourselves to be ethical, respectful and responsible so as to humbly uphold our proud heritage. Now, let´?s get out there and enjoy the great outdoors!
Eva Shockey