5. Izpodbijani pravilnik pa je v nasprotju tudi z Zakonom o zaščiti živali (ZZZiv). Ta v 26. členu določa primere, v katerih je mogoče usmrtiti živali. Ker je ZZZiv krovni zakon glede živali, velja seveda tudi na področju lova. Vsi predpisi glede lova morajo tako biti v skladu z ZZZiv oz. ne smejo biti z njim v nasprotju. To tako velja tudi za izpodbijani pravilnik. ZZZiv med drugim v že omenjenem členu določa, da je mogoče živali usmrtiti, če je to potrebno zaradi ohranjanja naravnega ravnotežja ali če je žival nevarna za okolico oziroma povzroča občutno škodo in tega ni mogoče preprečiti drugače. ZZZiv določa še druge primere usmrtitve živali, vendar ti v tem primeru niso aktualni, saj ne posegajo na področje lova. Iz analize lovskih načrtov LUO za leto 2008, ki je navedena v predhodni točki, je razvidno, da v teh načrtih ni izkazano oz. dokazano, da bi bila usmrtitev divjadi, npr. mnogih vrst, ki so navedene pri analizi člena 14, potrebna zaradi ohranjanja naravnega ravnotežja ali zaradi tega, ker bi bile te žival nevarne za okolico oziroma povzročale občutno škodo in tega ne bi bilo mogoče preprečiti drugače oz. vse to velja seveda tudi za lov. V večini primerov o naravnem ravnotežju oz. ravnovesju sploh ne govorijo, tudi občutni škodi pri mnogih vrstah ni govora. Podobno velja tudi za ostale načrte. Izpodbijani pravilnik je tako v nasprotju tudi z 26. členom ZZZiv in tako nezakonit. Iz omenjenega dejstva je jasno razvidno, da npr. lov na malo divjad nima nobene zveze z ohranjanjem naravnega ravnovesja, temveč gre bolj ali manj za šport oz. prostočasno dejavnost. Kakšno škodo povzročajo npr. polhi tudi ni jasno. Sicer pa je usmrtitev živali zaradi ohranjanja naravnega ravnovesja nepotrebna, saj lahko narava sama uravnava ravnovesje, tudi v kulturni krajini. To dokazuje primer kantona Ženeva, kjer je lov prepovedan že 30 let in kakšnih posebnih problemov z naravnim ravnovesjem ni, tudi škoda, ki naj bi jo povzročila divjadi, je primerljiva s škodami iz področij, kjer je lov dovoljen.
6. V izpodbijanem pravilniku oz. načrtih ni najti števila živali posameznih vrst. Torej se ne ve, koliko je divjadi na območju, ki ga pokriva posamezno LUO. Kljub temu pa se dovoljuje odstrel oz. lov živali. To pa je po v nasprotju z Zakonom o ohranjanju narave in sicer 14. členom. Ta namreč govori o tem, da je zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena, prepovedano. Torej je vedno potrebno vedeti, koliko pripadnikov neke živalske vrste, da se lahko presodi, kakšen vpliv bo imel odstrel oz. lov na neko vrsto: ali jo bo ogrozil ali ne. Iz dejstva, da se planirani odstrel ne realizira pri mnogih vrstah, nekje so odstopanja kar velika, je jasno razvidno, da so nekatere vrste že ogrožene. Tudi mnogi lovci pravijo, da je divjadi manj kot se uradno prikazuje. Za lov velja tudi Zakon o ohranjanju narave in zato pomeni dejstvo, da država ne pozna številčnosti oz. vsaj ocene lovnih živalskih vrst, ob dopuščanju lova, stanje, ki je v nasprotju z zakonom. Pri nekaterih vrstah divjadi, npr. polh, siva vrana, lisica je mogoč neomejen odstrel, kar pomeni, da je lahko vrsta popolnoma uničena. Izpodbijani pravilnik je torej tudi v nasprotju z 1. in 2. odstavkom 14. člena Zakona o ohranjanju narave in je zato tudi v tem pogledu nezakonit.
7. Izpodbijani pravilnik pa je v nasprotju tudi z 30. členom Zakona o divjadi in lovstvu, ki določa, da mora biti izdano soglasje za posege v okolje divjadi, če pri teh posegih lahko pride do bistvenih sprememb življenjskih razmer divjadi, med drugim tudi zmanjšanja prehranske možnosti divjadi ali spreminja naravni življenjski ritem divjadi z vnašanjem nemira. Nesporno je, da lov, ki ga dovoljuje izpodbijani pravilnik, močno posega v prehranjevalno verigo divjadi in zmanjšuje prehranske možnosti divjadi. Tako npr. usmrtitev kakšnih 20.000 do 30.000 srn, ki letno padejo pod streli lovcev in odstranitev teh živali iz naravne prehranske verige, te živali namreč niso v prehranski verigi mnogih divjadi, pomeni velik manjko hrane za mnoge živali, predvsem zveri in mrhovinarje. Seveda velja to tudi za druge vrste divjadi, ki jih lovci z lovom in uplenitvijo njihovega trupla odstranijo iz narave in s tem iz naravne prehranske verige. Vse to zmanjšuje ponudbo hrane v naravi in ustvarja pogoje za povzročanje škode s strani divjadi, ki hrano išče v urbanih področjih oz. drugje, npr. na njivah in poljih. Lov tudi izjemno negativno vpliva na naravni življenjski ritem divjadi, saj vnaša neverjeten nemir v gozd in na druge lovne površine. Živali bežijo pred lovci, saj se borijo za svoje življenje. Živali so pod neverjetnim stresom, zaradi česar pride tudi do povečane potrebe za hrano. To pa vodi do večje škode, npr. zaradi objedanja in podobno. Kdo si želi biti na mestu določe živali, ki beži pred lovci, ki jo želijo umoriti? Kdo si želi biti na mestu živali, ki so ji pobili starše oz. otroke? Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Zlato pravilo naj bi veljalo tudi v našem odnosu do živali. Kdo želi ure in ure v grozljivem trpljenju umirati, ker strel ni bil smrten? Lov uničuje tudi socialno strukturo živali, kar vse ima tudi negativni vpliv gnezdenje, poleganje in vzrejo mladičev. Zaradi vsega tega bi izpodbijani pravilnik moral vsebovati tudi soglasje v smislu 30. člena ZDLov-1, saj lov pomeni hud poseg v okolje divjadi, zaradi česar se lahko bistveno poslabšajo življenjske razmere mnogih vrst divjadi oz. živali. Ali pa bi bilo to soglasje dano posebej. Ker pa nič od tega ni, je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi z že omenjenim 30. členom ZDLov-1 in tako nezakonit.
VI. Predlog
Na podlagi vsega navedenega pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče pobudo obravnava, sprejme odločbo, s katero izpodbijani pravilnik odpravi, še pred tem pa zadrži izvrševanje izpodbijanega akta.
V kolikor pa Ustavno sodišče ne bi sprejelo odločitve, s katero bi zadržalo izvršitev izpodbijanega pravilnika, pa pobudnik predlaga, da sodišče zadevo rešuje absolutno prioritetno in to zato, ker gre za vprašanje življenja in smrti oz. neizmernega trpljenja velikega števila nedolžnih živali. V igri je namreč življenje kakšnih 100.000 živih bitij, ki jih je izpodbijani pravilnik obsodil na smrt. Razen tega pa gre tudi za pravno zelo enostavno zadevo, saj so kršitve predpisov v tej zadevi zelo evidentne in je mogoče o njej zato odločiti že v fazi preizkusa oz. pripravljalnega postopka.