Prejšnji teden sem trasiral gozdno vlako, Bruno pa je šel malo raziskat bližnje gošče. Kmalu je glasno pognal in ker je več kot petkrat zalajal, sem rekel, da goni lisico. Kmet, ki je bil z mano, mi ni najbolj verjel, vendar sem mu jo že kmalu pokazal, ko je visoko nad nama bežala povprek po pobočju. Tam gori pa se je splašila tudi srna in bežala za lisico, potem pa skrenila vstran. Oni rekel, da je škoda, ker ga bo srna zavedla in bo šel za njo, namesto, da bi gonil lisico. Zasmejal sem se in rekel, da ne bo šel za srno. In res se niti za trenutek ni zmedel. Lisica pa se tudi ni dala goniti in je 100 m dalje že izginila v luknjah.
Bruno je nekaj časa krožil tam okrog, potem se je vrnil do srnje sledi in šel kakih 20 m za njo, nato pa nazaj v goščo in še enkrat po lisičji sledi gonil do lukenj.
