Sraka
15. February 2010, 08:46
Toplo priporočam v branje spodnji prispevek, ki sem ga prenesel ( brez vednosti in dovoljenja avtorice ), ker nekaj tako odlično napisanega že lep čas nisem uspel nikjer prebrati in ker se z vsem v prispevku strinjam ter bi ga tudi največjim veseljem sopodpisal, če bi bil za kaj takega zaprošen.
Kopirano s spletne strani: Moj pes. net
_________
Aktualno : Bulmastif bumerang - vsega je enostavno preveč
Nekaj razmišljanj - brez sprememb!
Zakaj so mi razne peticije premalo ... oz. zakaj sem zmedena in ne vem, kje začeti, niti kakšno pot ubrati do cilja?
Sem pa vedno nekje "zraven"
V teh dneh sem se že nekajkrat spravila pisat tekst o tem, kako gledam na celotno "pasje" dogajanje zadnjih let in na dogodek, ki je sprožil vse to intenzivno razmišljanje in delovanje. Pa mi ne gre. Vsak dan poskusim, pa nekako ne uspem priti dlje od točk, kaj bi bilo treba postoriti, da bi bilo ... kolikor toliko znosno. Znosno na pasjih, človeških, zakonskih in moralnih točkah. Da bi bilo skupno življenje psov, skrbnikov in vseh ostalih strpno, urejeno, odgovorno, lepo in prijetno.
Vem, da se nič v življenju ne odvija samo v pozitivnih smereh in nekateri pravijo, da naša življenja ne bogatita samo sreča in zadovoljstvo, temveč predvsem ovire in težave. Tale težava, s katero se še posebej v zadnjem času srečujem, je nekako prevelika, da bi na koncu le uzrla točko, kjer naj bi se spet prikazala "sreča in zadovoljstvo". Pa vendar ... upanje umre zadnje.
Nisem strokovnjak nobenega od področij, ki mi delajo tako hude preglavice. Že desetletja sem skrbnica psov (trenutno dveh) in mačk (trenutno ene), torej lahko rečem, da imam nekaj izkušenj in sem oseba, ki ima velikansko zalogo korespondence z ljudmi, ki jih tarejo takšni ali drugačni pasji problemi. Imam nekaj zdrave kmečke pameti, kot temu pravijo odgovorni na veterinarski upravi in imam veliko kilometrine pri branju, pri pisanju, pri reševanju težav teh ali onih pasjih zvrsti. Nikoli nimam problemov z vprašanji in raziskovanji vsega, kar mislijo ali so odkrili drugi. Znam povedati, kaj mislim, imam pa včasih težave komu to dopovedati.
Kje začeti, sploh ne vem. Kaj postaviti na začetek, kaj na sredino in kaj na konec. Pa bom poskusila nametati nekako na kup nekaj malega, kar se mi podi po glavi. Morda bo znal kdo med vami urediti v ustrezno zaporedje.
Pred dnevi se je zgodil dogodek, po katerem ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Če sem odkrita, niti ne želim, da bi bili trije oz. štirje bulmastifi živi. Pravzaprav si želim, da se sploh ne bi skotili. Predvsem zaradi trpljenja njih samih ter tistih ljudi in živali, ki so jim oni prizadejali gorje in bolečine. Skupaj z lastniki.
Besedi "odgovorno skrbništvo" nas le nekaj posameznikov nekajkrat na dan izreče in napiše. Drugi se nanju spomnijo v izrednih primerih in razmerah. V aktualnem primeru o odgovornem skrbništvu ni bilo ne duha in ne sluha več let. Zdaj so spet pomahali politiki in iz arhivov privlekli nov zakon o odgovornem skrbništvu. Pravzaprav oni govorijo o lastništvu. Nekateri boste rekli, da je vseeno, pa zame ni. Lastim si namreč marsikaj, za pse pa skrbim in se zavedam, da mi hladilnika, ki ga bom zbrcala, ne bo nihče odvzel, psico, s katero bi slabo ravnala, pa mi lahko na podlagi zakonodaje odvzamejo. Torej moja lastnina le nima enakih statusov. Od zakonodajalcev, pa čeprav jih je čez 90, ne pričakujem kakšne pronicljivosti, zato tudi ne pričakujem, da se bodo spomnili na takšno malenkost. Seveda je še veliko drugih mojih, najbrž za kreatorje zakonodaje povsem minornih pripomb na predlagan zakon - nov, še nedolžen skupek besed, katerih pomen bomo najbrž vsi posamezniki te države odkrivali v prihodnjih letih, dokler ne bo kakšen uradnik spet pomahal s palico in odločil, da je čas, da gre tak zakon na smetišče zgodovine ali pa mu bodo usojeni bogati popravki. Kaj vse se bo medtem zgodilo z ljudmi in psi, sploh ni pomembno. Za druge. Zame je in že sedaj vem, da me čaka prihodnost z ogromno jajcanja po dolgem in počez.
Poleg tega, povsem novega zakona, pripravlja aktualni odgovorni minister za področje "pasjelogije" še popravek nekega drugega zakona - veterinarskega - v katerem bodo zapovedali, omejili, prepovedali ali kako drugače vplivali na nas in naša prihodnja življenja.
Bi bila v velikem pričakovanju vseh teh sprememb, v kolikor ne bi iz preteklosti že poznala, da se veliko naredi na politikantskih spremembah, zelo malo pa na strokovnih. Ali bodo poleg vseh ostalih spremenili ali na novo spisali tudi ZZZiv (Zakon o zaščiti živali)? Pa morda Zakon o upravnem postopku in še kakšnega drugega? Težko verjamem, saj bi potem imel zakonodajalec veliko dela samo z živalmi, kar pa ob tej hudi gospodarski krizi in splošnem stanju v državi ni pričakovati. Bodo priznali živalim status živih bitij, ali bodo še vedno pustili živali v pravnem prometu kot "stvari"?
Kot je trenutno videti, bo v naša življenja ponovno vnešenih nekaj lepotnih popravkov, ki jih spet ne bo nihče upošteval. Tudi če inšpektorji zdaj najdejo kršitelja, ne vedo prav, kaj z njim, oz. naredijo na primeru toliko in toliko davkoplačevalskih ur, ki jih izniči pritožba stranke v postopku in zgodi se NIČ. Žival čaka, pa ne dočaka. Tako so tudi bulmastifi čakali na smrt, dočakali tri odločbe uradnega veterinarja, ki je po besedah vodje Veterinarske uprave povsem samostojen, na koncu pa bili vrnjeni lastniku in ponovno so bili izpostavljeni nevarnostim - tako bulmastifi kot vsi ostali prebivalci te opevane dežele. Upam, da nihče med vami ne verjame, da se kdaj ne bi mogla nepredvideno odpreti vrata, zgoditi prometna nesreča ... in lahko bi bili prav vi ali jaz tisti, ki bi se srečali iz oči v oči s temi bulmastifi ali vsaj z enim od njih. Je bilo na koncu tako odločeno, ker je veterinarski inšpektor samostojen? Ne. Ker pravna država deluje? Najbrž ne. Ker je Zakon o upravnem postopku slab oz. najslabši možen od vseh slabih zakonov? JA! Ker je nekdo v upravnih službah (večih in ne samo pravni) nekaj narobe odločil? JA!
Zahtevati kakšno konkretnejše in učinkovitejše izvajanje sedanjega ali kateregakoli drugega zakona s področja živali je po mojem mnenju povsem nesmiselno. Zakaj pa bi se sploh izvajal nek zakon, če se nič ne zgodi, če kršitelji ne morejo biti kaznovani, če živali, zaradi katerih zakon sploh obstaja in se celo imenuje "zakon o zaščiti živali" kljub postopku "po tem zakonu" še vedno po postopku "po nekem drugem zakonu" životarijo na ketnah, privezani za edino drevo na nekem travniku, jih skrbnik mlati do smrti ali se prosto sprehajajo brez nadzora? Če lastniku zanemarjeno ali zlorabljeno žival inšpektor z odločbo vzame, ni boga, ki bi onemogočil takemu lastniku, da je na mestu prejšnje živali že čez pol ure nova. Torej? Delajo inšpekcije samo zato, da imajo ljudje na VURS delo? Več kot očitno. Nikakršne pobude za spremembo tistih zakonodaj, ki bi jim omogočale učinkovitejše delo na področju zaščite živali, torej ene od osnovnih dejavnosti, za katere jih plačujemo, še nisem zasledila.
Še en velik problem imam. Ta se imenuje strokovnost. Nisem se poglabljala v upravne postopke in kakšen je predpisan način izbora strokovnjakov izvedencev za neko strokovno področje, o katerem uradnik ne ve nič in mora zato pridobiti mnenje strokovnjaka. Kot lahko vidim iz nekaj najbolj odmevnih zadnjih primerov, je v tej državi ocena o strokovnosti na vseh področjih nekaj, kar je prepuščeno tajnicam in mimoidočim v posameznem uradu. V primeru hrtov iz Kranjske Gore se da lepo videti, da lahko svoje mnenje poda vsak, ne glede na to, da njegove strokovnosti ni nihče ne preverjal, še manj potrdil. Zaradi strokovnega mnenja nekega posameznika, ki ni strokovnjak za področje, za katero je mnenje izdelal, so hrti v Kranjski Gori živeli v skrajno nemogočih razmerah, kar priznava zdaj večina vprašanih strokovnjakov in "strokovnjakov". Nekaj let so bili vsi tiho. Tudi ob dejstvu, da so vedeli, kakšno in čigavo mnenje je omogočilo hrtom takšno životarjenje. Uradne službe so dale neko pisemce nekega posameznika v spis kot uraden dokument in zdaj z njim mahajo, ko se je zbudila javnost. Mahajo s "strokovnim" mnenjem nekega (ne)strokovnjaka. Ob tem primeru mi še vedno ni jasno, ali je bil "strokovnjak" uradno s strani VURS zaprošen za "strokovno" mnenje, ali ga je sam ponudil na lastno pobudo. Vsekakor je njegovo mnenje v spisu in vsekakor se na VURS pri svojih odločitvah sklicujejo nanj. Res je, da je neko živalovarstveno društvo zaprosilo za mnenje nek pasemski klub, vendar na srečo slovenska društva še ne nastopajo kot odgovorni v upravnih in drugih postopkih, zato ne vem, kaj ima pisanje enega od društev drugemu opraviti z uradnimi spisi. Da pa gre za "strokovno" mnenje nekega posameznika iz nekega (zdaj nojevskega) društva, je pa sploh butalska do konca.
Večina ve, da to ni edini primer (st)rokovnjaškega obravnavanja problematike živali - in ljudi. Drug, trenutno izjemno aktualen primer so bulmastifi. Na nekem ministrstvu so zaradi "upoštevanja temeljnega načela ekonomičnosti postopka" metali buciko v seznam kinoloških sodnikov in izbrali ljudi, ki malo gledajo pse, malo jih pa šolajo. Ja, so pa ti ljudje kinologi. Si predstavljate omalovaževati ta naziv ali njegovega nosilca? Nikakor ne poskušajte s tem početjem, ker ste nestrokovni na vseh področjih, še najbolj pa na tistih, ki jih obvladajo kinologi. Torej, vsekakor ste totalni nestrokovnjak, ker vsa področja življenja strokovno obvladujejo kinologi. Ne bom nikoli pozabila članka v eni od eminentnih slovenskih pasjih revij o svetovnem spletu. Skoraj sem pospravila culico in šla kure k sosedu fotrat, saj za to menda ne rabim nobenega znanja, še manj strokovnosti. O delu na svetovnem spletu namreč po mnenju kinologov nimam pojma. Pa sem potopana matrona, ki ji bolj paše sedenje ob ekranu kot fotranje tujih kur in vztrajam. Medtem je nekaj ljudi uspelo spoznati, da se je v slovenski kinologiji v zadnjem obdobju marsikaj zgodilo predvsem zaradi svetovnega spleta, drugi pa še vedno pametujejo o sebi in svoji strokovnosti. Torej, čez strokovnjaka kinologa nikoli nič ne recite in spoštujte ter upoštevajte vse, kar pove. Vse, brez izjeme, četudi nima nobene zveze s kinologijo.
Prav ti kinologi in prav ti uradniki krojijo in bodo krojili našo usodo pasjih skrbnikov danes, jutri in pojutrišnjem. S frajerišanjem o strokovnosti in z metanjem bucik. Prej, kot se bomo tega začeli zavedati in prej, kot bomo začeli ukrepati ter zahtevati, da se z našimi življenji začnejo ubadati strokovnjaki, prej bo življenje v tej banana republiki začelo kazati obrise pravega življenja in začeli bomo lesti iz zapečkarskega, ritolizniškega, koruptivnega in vse(st)rokovnjaškega životarjenja.
Vsi se zadnje dni ukvarjajo z odstopom aktualnega kmetijskega ministra. Meni je vseeno, ali tam gor sedi in se na teveju razkazuje ta ali oni politični kljukec. Da od njegove strokovnosti niti "s" ni najti, je dokazal v primeru bulmastifov, ko ni premogel niti toliko "veterinarske kmečke pameti" (prosto po vodji VURS), da bi ocenil in odredil NEvračilo psov. Da bi to moral storiti, vemo vsi ostali v tej državi, le naš strokovni in etično pokončen uradnik - glavni veterinar ne. V eni od tv oddaj je svojo strokovnost in reference silno jezno vrgel kar znani pisateljici (in kameri) v obraz. Kako vendar naj bi gospa pisateljica kot ljubiteljica mačk vedela karkoli o psih in ministrih? Za ocenjevanje in podajanje takšnih mnenj, je pač treba tudi biti strokovnjak (prosto po naših eminentnežih). Kako moderno je opletati z lastno (ne)strokovnostjo, vemo že iz "kinološkega primerka". Kot je videti po glavnem veterinarju v državi, tudi veterinarji. Hm ... Pustimo druge strokovnjake na miru, sicer bo iz tega nastala knjiga in ne prosti spis o mojem trenutnem počutju in neodločnosti.
Silno me mori ena odgovornost. Glavni akter je vodstvo Veterinarske uprave RS. Kaj je bilo prav in kaj narobe v bulmastif primeru, bodo ugotovili tisti, ki takšne stvari menda ugotavljajo. Ne bom se ukvarjala z osebno odgovornostjo vodje, temveč se omejila na objektivno odgovornost, ki jo vodje nekih državnih služb nosijo, pa če hočejo ali ne. Ne vem, kaj gospa tam dela vsak dan, vem pa, da je VURS v zadnjem obdobju počel sila čudne stvari. Samo ena med njimi: v javnost dajejo številke o predvidenem številu vseh psov v Sloveniji in številke, ki jih imajo v CRP (Centralni register psov). Hm ... čudno je to, da se številki tako neznansko razlikujeta. Ena je celo skoraj enkrat večja od druge (300.000 vseh in od teh samo 160.000 evidentiranih). Ali ni nikoli začel zares veljati predpis, da morajo biti vsi psi v Sloveniji evidentirani? Torej, če vodje VURS ne laže pri številkah, potem najbrž laže o dobrem delu službe, ki jo vodi. Oboje namreč nikakor ne gre skupaj. Ce bi dobro delali, bi bili številki zelo blizu skupaj. Že res, da nalaga zakonodaja vsakemu skrbniku, da mora sam poskrbeti za evidenco, torej za vpis psa v register, pa vendar bi pričakovali v 7 letih, da bo vendarle do tako eminentne službe, kot je VURS prišlo spoznanje (ali bi jim kdo prišepetal), da skrbniki ne bodo sami od sebe vlačili psov po veterinarskih ambulantah in si delali nepotrebne sitnosti in stroške, če se že 7 let NIČ ne zgodi. Saj niso neumni. Kot jaz razumem "poslanstvo" VURS in njihove inšpekcijske službe, bi bilo pričakovati, da bodo v vseh teh letih lepo kulturno povabili in prosili skrbnike, da pa vendarle le-ti izpolnijo svoje zakonske dolžnosti. Tega, da bi to od lastnikov zahtevali, kot jim nalaga zakon in za kar jih davkoplačevalci plačujemo, niti v sanjah ne pomislim. So nadvse prijazna služba in nadvse prijazni, k ljudem usmerjeni uradniki. Ne vem pa, zakaj so jim potem dodelili skrb nad izvajanjem Zakona o zaščiti živali. Ker iz primerov, predstavljenih v medijih vsak dan vemo, da v tej državi socialne službe, ki naj bi skrbele za dobrobit ljudi, ne delujejo tako, kot bi morale, predlagam zamenjavo - naj socialnim službam dodelijo skrb nad izvajanjem zakonodaje za zaščito živali, VURSu pa skrb nad izvajanjem socialnih zakonov za pomoč ljudem. Pa bodo vsi dobro delali, ljudje pa bomo skupaj s svojimi živalmi zadovoljni.
Nič, sem že vsekakor mnogo predolga, da bi kdorkoli sploh prebral, pa bom stresla ven samo še eno svoje stališče. Glede psov in ostalih živali se v slovenskem prostoru pojavlja nekaj skupin ljudi: uradna kinologija, živalovarstvena scena, uradne službe in razne skupine posameznikov.
Tukaj javno izjavljam, da ne želim na nikakršen način biti etiketirana in postavljena v nobeno od tako ali drugače formalnih skupin. Nisem kinologinja in ne želim biti. Nisem živalovarstvenica in ne želim biti. Nisem uradna oseba in ne želim biti. Sem državljanka te države, ki me odgovorna skrb za živali zanima, se v razne aktivnosti na področju živali po lastni presoji vključujem in si jemljem pravico povedati mnenje o vseh svojih ugotovitvah, odkritjih, primerih in početjih. Te pravice mi nihče ne more vzeti.
O ostalih tonah dreka, ki mi v zadnjih letih krati spanec in povzroča hudo trkanje sivih celic, pa drugič.
Jana Pahovnik
Kopirano s spletne strani: Moj pes. net
_________
Aktualno : Bulmastif bumerang - vsega je enostavno preveč
Nekaj razmišljanj - brez sprememb!
Zakaj so mi razne peticije premalo ... oz. zakaj sem zmedena in ne vem, kje začeti, niti kakšno pot ubrati do cilja?
Sem pa vedno nekje "zraven"
V teh dneh sem se že nekajkrat spravila pisat tekst o tem, kako gledam na celotno "pasje" dogajanje zadnjih let in na dogodek, ki je sprožil vse to intenzivno razmišljanje in delovanje. Pa mi ne gre. Vsak dan poskusim, pa nekako ne uspem priti dlje od točk, kaj bi bilo treba postoriti, da bi bilo ... kolikor toliko znosno. Znosno na pasjih, človeških, zakonskih in moralnih točkah. Da bi bilo skupno življenje psov, skrbnikov in vseh ostalih strpno, urejeno, odgovorno, lepo in prijetno.
Vem, da se nič v življenju ne odvija samo v pozitivnih smereh in nekateri pravijo, da naša življenja ne bogatita samo sreča in zadovoljstvo, temveč predvsem ovire in težave. Tale težava, s katero se še posebej v zadnjem času srečujem, je nekako prevelika, da bi na koncu le uzrla točko, kjer naj bi se spet prikazala "sreča in zadovoljstvo". Pa vendar ... upanje umre zadnje.
Nisem strokovnjak nobenega od področij, ki mi delajo tako hude preglavice. Že desetletja sem skrbnica psov (trenutno dveh) in mačk (trenutno ene), torej lahko rečem, da imam nekaj izkušenj in sem oseba, ki ima velikansko zalogo korespondence z ljudmi, ki jih tarejo takšni ali drugačni pasji problemi. Imam nekaj zdrave kmečke pameti, kot temu pravijo odgovorni na veterinarski upravi in imam veliko kilometrine pri branju, pri pisanju, pri reševanju težav teh ali onih pasjih zvrsti. Nikoli nimam problemov z vprašanji in raziskovanji vsega, kar mislijo ali so odkrili drugi. Znam povedati, kaj mislim, imam pa včasih težave komu to dopovedati.
Kje začeti, sploh ne vem. Kaj postaviti na začetek, kaj na sredino in kaj na konec. Pa bom poskusila nametati nekako na kup nekaj malega, kar se mi podi po glavi. Morda bo znal kdo med vami urediti v ustrezno zaporedje.
Pred dnevi se je zgodil dogodek, po katerem ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Če sem odkrita, niti ne želim, da bi bili trije oz. štirje bulmastifi živi. Pravzaprav si želim, da se sploh ne bi skotili. Predvsem zaradi trpljenja njih samih ter tistih ljudi in živali, ki so jim oni prizadejali gorje in bolečine. Skupaj z lastniki.
Besedi "odgovorno skrbništvo" nas le nekaj posameznikov nekajkrat na dan izreče in napiše. Drugi se nanju spomnijo v izrednih primerih in razmerah. V aktualnem primeru o odgovornem skrbništvu ni bilo ne duha in ne sluha več let. Zdaj so spet pomahali politiki in iz arhivov privlekli nov zakon o odgovornem skrbništvu. Pravzaprav oni govorijo o lastništvu. Nekateri boste rekli, da je vseeno, pa zame ni. Lastim si namreč marsikaj, za pse pa skrbim in se zavedam, da mi hladilnika, ki ga bom zbrcala, ne bo nihče odvzel, psico, s katero bi slabo ravnala, pa mi lahko na podlagi zakonodaje odvzamejo. Torej moja lastnina le nima enakih statusov. Od zakonodajalcev, pa čeprav jih je čez 90, ne pričakujem kakšne pronicljivosti, zato tudi ne pričakujem, da se bodo spomnili na takšno malenkost. Seveda je še veliko drugih mojih, najbrž za kreatorje zakonodaje povsem minornih pripomb na predlagan zakon - nov, še nedolžen skupek besed, katerih pomen bomo najbrž vsi posamezniki te države odkrivali v prihodnjih letih, dokler ne bo kakšen uradnik spet pomahal s palico in odločil, da je čas, da gre tak zakon na smetišče zgodovine ali pa mu bodo usojeni bogati popravki. Kaj vse se bo medtem zgodilo z ljudmi in psi, sploh ni pomembno. Za druge. Zame je in že sedaj vem, da me čaka prihodnost z ogromno jajcanja po dolgem in počez.
Poleg tega, povsem novega zakona, pripravlja aktualni odgovorni minister za področje "pasjelogije" še popravek nekega drugega zakona - veterinarskega - v katerem bodo zapovedali, omejili, prepovedali ali kako drugače vplivali na nas in naša prihodnja življenja.
Bi bila v velikem pričakovanju vseh teh sprememb, v kolikor ne bi iz preteklosti že poznala, da se veliko naredi na politikantskih spremembah, zelo malo pa na strokovnih. Ali bodo poleg vseh ostalih spremenili ali na novo spisali tudi ZZZiv (Zakon o zaščiti živali)? Pa morda Zakon o upravnem postopku in še kakšnega drugega? Težko verjamem, saj bi potem imel zakonodajalec veliko dela samo z živalmi, kar pa ob tej hudi gospodarski krizi in splošnem stanju v državi ni pričakovati. Bodo priznali živalim status živih bitij, ali bodo še vedno pustili živali v pravnem prometu kot "stvari"?
Kot je trenutno videti, bo v naša življenja ponovno vnešenih nekaj lepotnih popravkov, ki jih spet ne bo nihče upošteval. Tudi če inšpektorji zdaj najdejo kršitelja, ne vedo prav, kaj z njim, oz. naredijo na primeru toliko in toliko davkoplačevalskih ur, ki jih izniči pritožba stranke v postopku in zgodi se NIČ. Žival čaka, pa ne dočaka. Tako so tudi bulmastifi čakali na smrt, dočakali tri odločbe uradnega veterinarja, ki je po besedah vodje Veterinarske uprave povsem samostojen, na koncu pa bili vrnjeni lastniku in ponovno so bili izpostavljeni nevarnostim - tako bulmastifi kot vsi ostali prebivalci te opevane dežele. Upam, da nihče med vami ne verjame, da se kdaj ne bi mogla nepredvideno odpreti vrata, zgoditi prometna nesreča ... in lahko bi bili prav vi ali jaz tisti, ki bi se srečali iz oči v oči s temi bulmastifi ali vsaj z enim od njih. Je bilo na koncu tako odločeno, ker je veterinarski inšpektor samostojen? Ne. Ker pravna država deluje? Najbrž ne. Ker je Zakon o upravnem postopku slab oz. najslabši možen od vseh slabih zakonov? JA! Ker je nekdo v upravnih službah (večih in ne samo pravni) nekaj narobe odločil? JA!
Zahtevati kakšno konkretnejše in učinkovitejše izvajanje sedanjega ali kateregakoli drugega zakona s področja živali je po mojem mnenju povsem nesmiselno. Zakaj pa bi se sploh izvajal nek zakon, če se nič ne zgodi, če kršitelji ne morejo biti kaznovani, če živali, zaradi katerih zakon sploh obstaja in se celo imenuje "zakon o zaščiti živali" kljub postopku "po tem zakonu" še vedno po postopku "po nekem drugem zakonu" životarijo na ketnah, privezani za edino drevo na nekem travniku, jih skrbnik mlati do smrti ali se prosto sprehajajo brez nadzora? Če lastniku zanemarjeno ali zlorabljeno žival inšpektor z odločbo vzame, ni boga, ki bi onemogočil takemu lastniku, da je na mestu prejšnje živali že čez pol ure nova. Torej? Delajo inšpekcije samo zato, da imajo ljudje na VURS delo? Več kot očitno. Nikakršne pobude za spremembo tistih zakonodaj, ki bi jim omogočale učinkovitejše delo na področju zaščite živali, torej ene od osnovnih dejavnosti, za katere jih plačujemo, še nisem zasledila.
Še en velik problem imam. Ta se imenuje strokovnost. Nisem se poglabljala v upravne postopke in kakšen je predpisan način izbora strokovnjakov izvedencev za neko strokovno področje, o katerem uradnik ne ve nič in mora zato pridobiti mnenje strokovnjaka. Kot lahko vidim iz nekaj najbolj odmevnih zadnjih primerov, je v tej državi ocena o strokovnosti na vseh področjih nekaj, kar je prepuščeno tajnicam in mimoidočim v posameznem uradu. V primeru hrtov iz Kranjske Gore se da lepo videti, da lahko svoje mnenje poda vsak, ne glede na to, da njegove strokovnosti ni nihče ne preverjal, še manj potrdil. Zaradi strokovnega mnenja nekega posameznika, ki ni strokovnjak za področje, za katero je mnenje izdelal, so hrti v Kranjski Gori živeli v skrajno nemogočih razmerah, kar priznava zdaj večina vprašanih strokovnjakov in "strokovnjakov". Nekaj let so bili vsi tiho. Tudi ob dejstvu, da so vedeli, kakšno in čigavo mnenje je omogočilo hrtom takšno životarjenje. Uradne službe so dale neko pisemce nekega posameznika v spis kot uraden dokument in zdaj z njim mahajo, ko se je zbudila javnost. Mahajo s "strokovnim" mnenjem nekega (ne)strokovnjaka. Ob tem primeru mi še vedno ni jasno, ali je bil "strokovnjak" uradno s strani VURS zaprošen za "strokovno" mnenje, ali ga je sam ponudil na lastno pobudo. Vsekakor je njegovo mnenje v spisu in vsekakor se na VURS pri svojih odločitvah sklicujejo nanj. Res je, da je neko živalovarstveno društvo zaprosilo za mnenje nek pasemski klub, vendar na srečo slovenska društva še ne nastopajo kot odgovorni v upravnih in drugih postopkih, zato ne vem, kaj ima pisanje enega od društev drugemu opraviti z uradnimi spisi. Da pa gre za "strokovno" mnenje nekega posameznika iz nekega (zdaj nojevskega) društva, je pa sploh butalska do konca.
Večina ve, da to ni edini primer (st)rokovnjaškega obravnavanja problematike živali - in ljudi. Drug, trenutno izjemno aktualen primer so bulmastifi. Na nekem ministrstvu so zaradi "upoštevanja temeljnega načela ekonomičnosti postopka" metali buciko v seznam kinoloških sodnikov in izbrali ljudi, ki malo gledajo pse, malo jih pa šolajo. Ja, so pa ti ljudje kinologi. Si predstavljate omalovaževati ta naziv ali njegovega nosilca? Nikakor ne poskušajte s tem početjem, ker ste nestrokovni na vseh področjih, še najbolj pa na tistih, ki jih obvladajo kinologi. Torej, vsekakor ste totalni nestrokovnjak, ker vsa področja življenja strokovno obvladujejo kinologi. Ne bom nikoli pozabila članka v eni od eminentnih slovenskih pasjih revij o svetovnem spletu. Skoraj sem pospravila culico in šla kure k sosedu fotrat, saj za to menda ne rabim nobenega znanja, še manj strokovnosti. O delu na svetovnem spletu namreč po mnenju kinologov nimam pojma. Pa sem potopana matrona, ki ji bolj paše sedenje ob ekranu kot fotranje tujih kur in vztrajam. Medtem je nekaj ljudi uspelo spoznati, da se je v slovenski kinologiji v zadnjem obdobju marsikaj zgodilo predvsem zaradi svetovnega spleta, drugi pa še vedno pametujejo o sebi in svoji strokovnosti. Torej, čez strokovnjaka kinologa nikoli nič ne recite in spoštujte ter upoštevajte vse, kar pove. Vse, brez izjeme, četudi nima nobene zveze s kinologijo.
Prav ti kinologi in prav ti uradniki krojijo in bodo krojili našo usodo pasjih skrbnikov danes, jutri in pojutrišnjem. S frajerišanjem o strokovnosti in z metanjem bucik. Prej, kot se bomo tega začeli zavedati in prej, kot bomo začeli ukrepati ter zahtevati, da se z našimi življenji začnejo ubadati strokovnjaki, prej bo življenje v tej banana republiki začelo kazati obrise pravega življenja in začeli bomo lesti iz zapečkarskega, ritolizniškega, koruptivnega in vse(st)rokovnjaškega životarjenja.
Vsi se zadnje dni ukvarjajo z odstopom aktualnega kmetijskega ministra. Meni je vseeno, ali tam gor sedi in se na teveju razkazuje ta ali oni politični kljukec. Da od njegove strokovnosti niti "s" ni najti, je dokazal v primeru bulmastifov, ko ni premogel niti toliko "veterinarske kmečke pameti" (prosto po vodji VURS), da bi ocenil in odredil NEvračilo psov. Da bi to moral storiti, vemo vsi ostali v tej državi, le naš strokovni in etično pokončen uradnik - glavni veterinar ne. V eni od tv oddaj je svojo strokovnost in reference silno jezno vrgel kar znani pisateljici (in kameri) v obraz. Kako vendar naj bi gospa pisateljica kot ljubiteljica mačk vedela karkoli o psih in ministrih? Za ocenjevanje in podajanje takšnih mnenj, je pač treba tudi biti strokovnjak (prosto po naših eminentnežih). Kako moderno je opletati z lastno (ne)strokovnostjo, vemo že iz "kinološkega primerka". Kot je videti po glavnem veterinarju v državi, tudi veterinarji. Hm ... Pustimo druge strokovnjake na miru, sicer bo iz tega nastala knjiga in ne prosti spis o mojem trenutnem počutju in neodločnosti.
Silno me mori ena odgovornost. Glavni akter je vodstvo Veterinarske uprave RS. Kaj je bilo prav in kaj narobe v bulmastif primeru, bodo ugotovili tisti, ki takšne stvari menda ugotavljajo. Ne bom se ukvarjala z osebno odgovornostjo vodje, temveč se omejila na objektivno odgovornost, ki jo vodje nekih državnih služb nosijo, pa če hočejo ali ne. Ne vem, kaj gospa tam dela vsak dan, vem pa, da je VURS v zadnjem obdobju počel sila čudne stvari. Samo ena med njimi: v javnost dajejo številke o predvidenem številu vseh psov v Sloveniji in številke, ki jih imajo v CRP (Centralni register psov). Hm ... čudno je to, da se številki tako neznansko razlikujeta. Ena je celo skoraj enkrat večja od druge (300.000 vseh in od teh samo 160.000 evidentiranih). Ali ni nikoli začel zares veljati predpis, da morajo biti vsi psi v Sloveniji evidentirani? Torej, če vodje VURS ne laže pri številkah, potem najbrž laže o dobrem delu službe, ki jo vodi. Oboje namreč nikakor ne gre skupaj. Ce bi dobro delali, bi bili številki zelo blizu skupaj. Že res, da nalaga zakonodaja vsakemu skrbniku, da mora sam poskrbeti za evidenco, torej za vpis psa v register, pa vendar bi pričakovali v 7 letih, da bo vendarle do tako eminentne službe, kot je VURS prišlo spoznanje (ali bi jim kdo prišepetal), da skrbniki ne bodo sami od sebe vlačili psov po veterinarskih ambulantah in si delali nepotrebne sitnosti in stroške, če se že 7 let NIČ ne zgodi. Saj niso neumni. Kot jaz razumem "poslanstvo" VURS in njihove inšpekcijske službe, bi bilo pričakovati, da bodo v vseh teh letih lepo kulturno povabili in prosili skrbnike, da pa vendarle le-ti izpolnijo svoje zakonske dolžnosti. Tega, da bi to od lastnikov zahtevali, kot jim nalaga zakon in za kar jih davkoplačevalci plačujemo, niti v sanjah ne pomislim. So nadvse prijazna služba in nadvse prijazni, k ljudem usmerjeni uradniki. Ne vem pa, zakaj so jim potem dodelili skrb nad izvajanjem Zakona o zaščiti živali. Ker iz primerov, predstavljenih v medijih vsak dan vemo, da v tej državi socialne službe, ki naj bi skrbele za dobrobit ljudi, ne delujejo tako, kot bi morale, predlagam zamenjavo - naj socialnim službam dodelijo skrb nad izvajanjem zakonodaje za zaščito živali, VURSu pa skrb nad izvajanjem socialnih zakonov za pomoč ljudem. Pa bodo vsi dobro delali, ljudje pa bomo skupaj s svojimi živalmi zadovoljni.
Nič, sem že vsekakor mnogo predolga, da bi kdorkoli sploh prebral, pa bom stresla ven samo še eno svoje stališče. Glede psov in ostalih živali se v slovenskem prostoru pojavlja nekaj skupin ljudi: uradna kinologija, živalovarstvena scena, uradne službe in razne skupine posameznikov.
Tukaj javno izjavljam, da ne želim na nikakršen način biti etiketirana in postavljena v nobeno od tako ali drugače formalnih skupin. Nisem kinologinja in ne želim biti. Nisem živalovarstvenica in ne želim biti. Nisem uradna oseba in ne želim biti. Sem državljanka te države, ki me odgovorna skrb za živali zanima, se v razne aktivnosti na področju živali po lastni presoji vključujem in si jemljem pravico povedati mnenje o vseh svojih ugotovitvah, odkritjih, primerih in početjih. Te pravice mi nihče ne more vzeti.
O ostalih tonah dreka, ki mi v zadnjih letih krati spanec in povzroča hudo trkanje sivih celic, pa drugič.
Jana Pahovnik