PDA

View Full Version : Anekdote



Jagermaister
19. January 2010, 13:04
Med nami je veloko jamarjev. Ti psički nas razveseljujejo s svojim temperamentom in veselo naravo, saj vedno kaj ušpičijo (včasih pa nas tudi pošteno ujezijo). V letih druženja z njimi se je zgodilo marsikaj zanimivega.

Jagermaister
19. January 2010, 13:20
No tukaj je že prva:
Pred 15 leti sem dobil 1. terierčka. Bor je bil velik šaljivec, s smislom za humor, a hkrati kar precej hitre jeze. To pa ni šlo vedno najbolje skupaj.
Nekoč je petelin pasel svojo jato kokošk na vrtu. Bor je hodil okrog njih in jim težil. Vsake toliko časa je kakšno kuro z nosom sunil v rit, da je poskočila in zakokodajsala. Dve med njimi pa se ga nista bali in sta se zapodili proti njemu. In prav ti sta mu bili najbolj všeč. Ko se je kakšna od njih zapodila proti njemu jo je z repkom med nogami ucvrl stran, potem pa je šel spet nagajat. Ko se je v tretje zapodila proti njemu, pa jo je takoj pograbil za vrat, češ: ".bem ti m., kaj ti tukaj za mano..."
Seveda jo je na moj klic takoj izpustil.

detel
19. January 2010, 13:49
Ta moja pa ni anekdota ampak bolj žalosten primer. Pred leti je oče imel terierko, ki se sicer ni zmenila za kokoši, očitno pa ni marala koza.

Ko je nekega dne prišel gazda iz službe je imel kaj videti. Dve kozi sta bili že zaklani, dve pa poginjali. Psica je ponosna na svoje dejanje pritekla pozdravit svojega lastnika.

Od tistega dne je oče bolj skrbno zapiral boks svoje psice :icon_lol::icon_study:.

Jagermaister
23. January 2010, 13:58
Sem mislil, da se bo kar usulo raznih dogodivščin...
Jaz sem imel pri terierjih veliko smole (in je še kar noče biti konec), hkrati pa so mi pripravili veliko veselja, da se še vedno vračam k njim. Še sedaj se velikokrat nasmejem, ko se spomnim, kaj vse so ušpičili.

Bora sem imel pri mami, v pesjaku. Enkrat sem se pripeljal popoldne in pes je cvilil pri vratih. Mislil sem, da ga nekam tišči in sem ga hitro spustil ven. Pa nič lulat, ampak kar v loku čez živo mejo navzdol k sosedu. Tam so ravno prodali debelega prašiča. Naložen v kletko na prikolici je vdano čakal svojo usodo. In Bor se ga je lotil, da je cvilil in rjul, kot da je tista usoda že napočila. Seveda sem tekel za njim in ga poskušal ujeti, pa je vedno pazil, da se mi je pravočasno izmuznil. Tekala sva okrog prikolice in Bor je prašiča pri vsakem krogu malo uščipnil za noge ki so mu štrlele ven. Končno mi je pritekel na pomoč še sosedov poba in psa sva potem z dveh strani takoj ujela.
In ko sem ga nesel domov, se ni prav nič upiral ali otepal. Prav veselo je gledal nazaj tistega pujsa in si mislil:"Bilo je lepo, dokler je trajalo..."

ben1
23. January 2010, 16:16
Bi vsaj tolko časa počakala da bi kakšno kolino za domav dobila!:icon_twisted:

deteljica
8. April 2010, 15:21
hehe , jaz lahko povem eno najbolj smešno anekdoto s terierjem,ki se vam lovcem ne more dogodit.
No moja tereika je sicer za nelovsko rabo, ampak nekje pri enem letu sem začela razmišljati, da bi jo pripravila za PNZ in v tem smislu sem začela intenzivno iskat zajce. Precej neuspešno kar nekaj mescev.
Potem pa je bil čas, ko me je znanec opozoril,da če iščem zajce jih je zdaj okoli njegove poseti polno, ker je čas parjenja.
In tako se je nama pred prvo gonjo zgodilo tole:
zagledam zajca,ki sedi pri kozolcu, ustavim avto na kolovozu, poiščem ovratnico za gonjo- prijazni zajec še kar sedi tam in čaka.
Sputim psico iz avta- nič. Opozorim psico na zajca....nič posebnega. Potem se zajec premakne in moja psica krene (skaklja, ušesa plapolajo) počasi v njegovo smer. Zajec pa namesto, da bi bežal skaklja v smeri psice :icon_eek:. Kar gre in gre - le ta ga z zanimanjem opazuje in se ustavi- zajec pa čisto do nje- ma ni dosti manjkalo da je ni naskočil :icon_lol:, oz bi jo kar :icon_confused:..ne vem kaj je mislil? Da je zajkla? No to nakazano dejanje ji le ni ustrezalo in se je postavila po robu- zajec pa ..končno v beg in psica za njim tako kot se za terierja spodobi :icon_study:.
Še danes pa ne vem, ali tako vztrajno laja za zajci,ker glasno goni, ali ker kliče ljubimca.

Pa še druga ankedota, s katero (nasrečo ) tudi jaz potrjujem,da terieja ne uničiš tako zlahka kot druge pasme. Bilo je letos v času sneženja. Zaradi slabe vidlivosti, zasnežene ceste in neprilagojene hitrosti domačega "Fitipaldija" sem svojo hči in sebe ob prečkanju lokalne ceste v bližini Postojne s velikim odskokom nazaj za las rešila pred avtom. Ob meni so bili tudi psi. Ker se je vse dogodilo tako hitro nisee uspela niti zavpit odpoklica za pse . Border in kelpijka sta pravočasno skočila za mano, terierko pa je avto zbil s polno hitrostjo, tako da je poletela 20 m po zraku in se odkotalila po cestišču in obležala. Voznik je rabil še vsej 50 m, da je uspel ustavit in pogledat kaj je zadel. Obstala sem za nekaj trenutkov in gledala in si mislila, da sem pravkar ob psa. Ona pa se je pobrala in edni znak da kaj ni v redu, je bil rep med nogami. Pa še ta se je dvignil po eni minuti. Videti ni bilo nič. Psica je tekla pol ure po dogodku drugi tek tekme in zmagala. Še ves teden sem jo strahoma opazovala ali kaže kakšne znake notranjih poškodb, pa ni bilo videti nobenih posledic.

Jagermaister
10. April 2010, 13:27
Maš kar srečo.
Pri meni je povprečna starost terierja manj kot 2 leti. Komaj ga naučim poleg in sedi in že ga ni več.

Lakotnik
10. April 2010, 19:49
Jagermaister, lahko bi pod anekdote opisal kako si izgubil svoje pse, kar bi bilo lahko poučno za nekatere vodnike psov jamarjev. Seveda ko boš imel čas...
Takšen opis o usodi vseh svojih jazbečarjev je lepo sestavil dr. Vjekoslav Simič v letošnjem biltenu kluba ljubiteljev psov jamarjev.

LP

Breza
10. April 2010, 20:45
Jagermaister, lahko bi pod anekdote opisal kako si izgubil svoje pse, kar bi bilo lahko poučno za nekatere vodnike psov jamarjev. Seveda ko boš imel čas...



Stvar osebne interpretacije...ampak sama nisem ravno prepričana, da je to anekdota... http://www.cosgan.de/images/midi/konfus/c025.gif

Meni osebno se to zdi bolj tragedija.

Se pa strinjam z Lakotnikom, da bi bilo morda fino zapisati, na kakšen način in v kakšnih situacijah ste izgubili svoje pse. Njim v spomin in v opomin vsem ostalim! Bi odprl novo temo?

Jagermaister
11. April 2010, 22:46
To gotovo ne spada med anekdote. Mogoče o tem kasneje.

Zdaj pa ena sveža, od Črta, ki je s 6 leti in pol že pravi veteran. Je zelo oster, dominanten, nagle jeze, a hkrati tudi presenetljivo ubogljiv. Izredno je ješč, in ko mu prinesem dnevni obrok sicer naredi giro okrog hiše, vendar ima do sekunde natančno izračunano, koliko časa rabim, da mu počistim pesjak, zamenjam vodo in stresem hrano v posodo. Takrat je v polnem diru nazaj in močno zavira, da se kar pridrsa do posode.
Zadnjič pa je izginil za sosedovo drvarnico in ker ga točno na sekundo ni bilo nazaj, sem stekel tja pogledat, kje je. Ko sem prišel okrog vogala, sem ga videl, ko je tresel sosedovega mačka. Zavpil sem "Pusti!" in tisti trenutek ga je izpustil, se obrnil in povsem mirno šel v pesjak jest.
Mačku ni bilo hudega in sem ga še isti dan videl hodit okrog, vendar pa mu usoda vseeno ni bila naklonjena, saj ga je teden kasneje povozil avto.

Lakotnik
7. April 2011, 01:00
Da ne bo tema zamrla bom opisal svojo prvo lovsko anekdoto, ki se jo doživel s svojim resastim jazbečarjem.

Spomnim se, ko sem svojega psa prvič vzel poleg v lovišče, bilo mu je kakšne 3 mesece in ni bil večji kot makova štručka. Ustavila sva se pri naši lovski koči, kasneje pa bi lov nadaljevala z bližnje preže za čakanje divjih prašičev. Ker je bilo v koči polno iztrebkov in nereda, ki so ga napravili polhi, sem se zamudil s pospravljanjem prostorov, psa pa sem pustil zunaj kjer je raziskoval, se igral in nabijal kroge okoli koče. Vsake toliko sem pogledal ven, da sem ga imel pod nadzorom, če mi slučajno pobegne v neznano. Ko sem zadnjič pogledal ven je kuža kot pribit sedel in gledal na travnik pod lovsko kočo ter renčal z globokim glasom. Začudeno pogledujem po livadi in ne vidim popolnoma ničesar, saj je še sijalo sonce in "v tem času divjad zagotovo ne izstopa na pašo, poleg tega pa si mali povzpetnež verjetno nekaj domišlja" si mislim. Ko sem pospravil sem nameraval sesti zunaj na klopco in glej ga zlomka, ravno takrat po travniku priteče rjava postavica. Hitro pograbim psa in ga odnesem v kočo, vzamem v roke daljnogled in iz okna ocenim, da gre za lepega srnjaka z visokim rogovjem. Takrat je gospodar v roke vzel puško, pomeril in srnjaku je odbila zadnja ura... Tako se je končal najin prvi pohod v lovišče, ki ga je popestrilo tudi darilo Diane in bo moj večen spomin.

Anekdota te zgodbe je, da jazbečar na lovu vedno prekaša gospodarja, saj je on tisti, ki je na svet prinesel bistveno ostrejša lovska čutila, čeprav se imamo zaradi naše pameti, oziroma razuma, zaradi katerega naj bi se razlikovali od živali, za pametnejše. Ko pa pes in lovec združita skupaj vsa čutila postaneta najboljši tandem.