Čipkarski dnevi v Železnikih z njihovimi lovci

Prijetno druženje z lovskimi tovariši in ogled razstave prvega lovskega ex-tempore ob zvokih lovske pesmi in jelenjega ruka.

To je bilo pričakovanje, ki se je popolnoma uresničilo v petkovem popoldnevu na dvorišču lovskega doma v Železnikih.
Samega prvega lovsko slikarskega druženja, ki so ga organizirali neutrudni aktivisti LD Železniki se nisem mogel udeležiti, zato pa sem se z veseljem odzval povabilu na dogodek, kjer je  bilo izdelane slike možno ogledati na razstavi v zgornjih prostorih lovskega doma. V pozni popoldanski vroćini sva se s prijateljem Vitom odpravila preko serpentin obbarjanskega hribovja v Selško dolino.

Zaradi vročine nič kaj prijetna pot, ki me v primernejšem vremenu ali na zračnejšem enoslednem prevoznem sredstvu sicer mnogokrat zvabi v te kraje se je končala s pozdravom lovskim prijateljem in tovarišem, ki so v vlogi organizatorjev že bili na mestu dogodka. Po obveznem pozdravnem pogovoru sva se z Vitom povzpela v dvorano in si ogledala izdelane slike, katerim so slikarji – lovci pristavili še nekaj svojih poprejšnjih izdelkov. Ob ogledu mi je ponovno postalo žal zaradi letošnje odsotnosti in sam sebi sem obljubil, da se drugo leto slikarjem na vsak način pridružim. Nekaj desetletna odsotnost vaje in risarskega pribora iz mojih rok mi sicer ne bo dovolila aktivne udeležbe, a kot radovednež, ki dela reportažo bom lahko potešil svojo željo opazovati druge, kako ta umetniška dela nastajajo. Prepričan sem, da je ogled teh del prepričal še marsikaterega slikarja- lovca, da se drugo leto prvič udeleži tega dogodka. Organizatorji namreč napovedujejo njihovi slikarski koloniji tradicionalnost. Od slikarjev sem na dogodku lahko pozdravil le Igorja Fortuno z njegovo družinico, ostali so bili prisotni prejšnje dni, ko so razstavo postavljali. A nič ne de, namesto njih so govorila njihova dela.
Kmalu se je začel tudi programski del prireditve na dvorišču lovskega doma. Organizator je napovedal pevski zbor in oponašanje jelenjega rukanja. Prvi so se razporedili pevci Škofjeloškega lovskega pevskega zbora. Izmenično z rukačema so zapeli lep repertoar v katerem so bile tudi lovske pesmi, ki jih ne slišimo pogosto, kar mi je potrdil tudi Vito, ki jih je že nekaj več preslišal kot moja malenkost. Lepo je bilo poslušati in zanimivo opazovati obraze pevcev s kakšno predanostjo so nam predajali svojo melodično strast. Poslušalci smo jim vračali z gromkimi aplavzi.
Izmenoma s pevci sta oponaševalca jelenjega ruka, Klemen Šušteršič, sicer evropski prvak v tej panogi in njegov tovariš Matic Oberstar prikazala celotno zgodbico jelenjega ruka. Matic je začel z oponašanjem mladega jelena na začetku paritvenega obdobja, nakar sta ob recitaciji osebnega doživljanja s Klemnom zgodbo pripeljala do vrhunca in zaključila z oglašanjem utrujenega jelena po koncu ruka. Zanimiv in dober pristop. Ob pravem času bi verjetno tja v naselje zvabil kakega pravega princa gozda v polni snubaški vnemi.
Tri vrste umetniškega doživetja je bilo za ta večer dovolj. A tudi nadaljni dogodek, je ugajal našim čutilom, tokrat je šlo za vonj in ukus dobrega lovskega golaža, za kar je tudi treba biti del umetnika, da uspe v celoti. In da je uspel, so potrjevali čisto obrisani in polizani krožniki.
Ne dvomim, da so fantje in dekleta še dolgo uživali v prijetnem ambientu tople poletne noči. Midva z Vitom pa sva se iz dežele jelena in gamsa morala odpraviti proti domu na področje žab. Vsake prijetne stvari je enkrat konec. Pa drugič spet!