Jančar tudi o lovcih

V Sloveniji nimamo niti enega narodnega parka

Dragica Jaksetič je v Delu opravila obširen intervju s Tomažem Jančarjem, iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic, v katerem sta se med drugim dotaknila tudi odnosa z lovci. Kot je Jančar že nekajkrat dokazal je predvsem kritičen in realen in predvsem zavezan ohranjanju narave. Odnosi z lovsko organizacijo so se pred leti že gradili a žal sta se kasneje organizaciji razšli. Upam, da bomo spet našli skupno pot, kar je odvisno od obeh organizacij, bilo pa bi v dobro vseh živali, saj se Dopps ne ukvarja samo z zaščito ptic, temveč celotne krajine.
V naslovu članka Jaksetičeva Jančarja opiše kot "vedno na strani narave in pravnega reda, ki jo varuje, dosledno nastopa z argumenti; nastopa proti nespametnim idejam in ne proti njihovim avtorjem. Stoji na trdnih tleh s pogledom na učinek za davkoplačevalce in državo. "
Intervju je obširen in poleg opisa odnosa z lovci zajema tudi za lovce zanimivo področje sanacije gozdov po žledolomu in problematiko naravnih parkov in stihijsko izginevanje in komercialno izkoriščanje teh področij.
Za tiste lovce, ki nekritično presojajo delo tega društva in posameznikov znotraj društva bo zanimivo, mogoče celo presenetljivo prebrati, kako Jančar v intervjuju zelo pozitivno oceni določena prizadevanja lovcev, posameznih lovskih družin in posameznikov, obregne pa se bolj v pomanjkanje strokovnosti samega vodstva in kritizira ter pokaže na tisto, kar smo opozarjali tudi nekateri lovci sami, da gre očitno za vplive določenih lobijev znotraj lovstva, ki si želi predvsem zaslužka od lovskega turizma.

Intervju v celoti si lahko preberete v spletnem Delu v Delo De facto, tu pa sedaj le odlomek:

Lani so odmevale lovske teme, od predloga za uvrstitev dodatnih vrst ptic med divjad do lova v naravnem rezervatu in nekaj odmevnih primerov krivolova. Z Lovsko zvezo Slovenije ste si res v laseh.

Mi si z lovci nismo prav nič v laseh. To pač ni naš način dela. Do organizacij se ne opredeljujemo, opozarjamo pa na njihovo ravnanje. Pohvalimo jih, kadar gre za dobre stvari, in kritiziramo, kadar gre za napake.

Slovenski lovci so v preteklosti napravili mnogo dobrega za naravo in delajo še danes. To, da je Lovska zveza Slovenije leta 1973 zavarovala prepelico, je pohvalno. Kljub temu da je bila prepelica lovna divjad, je po letu 1973 niso več lovili, ker so verjeli, da je preveč maloštevilna, da bi bilo to primerno. Da si Lovska družina Smrekovec prizadeva za ohranjanje Smrekovca, za ohranjanje biodiverzitete in še posebej divjega petelina na Smrekovcu ter da je zato pomagala ustanoviti Naravovarstveno zvezo Smrekovec, je še ena dobra zgodba. In da so lovci Lovske družine Kapele vseskozi podpirali ustanavljanje Naravnega parka Jovsi, je še ena. Takih dobrih zgodb, ki jih lovcem ne more nihče vzeti, je zagotovo še več.

Je pa lani pri nekaterih lovcih bilo nekaj res hudih spodrsljajev. To, da so tomišeljski lovci na Naravnem rezervatu Iški morost izvajali krivolov, je bilo hudo nespametno dejanje. Organizacija, ki bi si želela v družbi veljati za naravovarstveno, se pač mora izogibati takih ravnanj. Še hujšo neumnost je napravil brezoviški lovec, ki je na zavarovanem območju ubil zavarovanega sokola selca. Takšno ravnanje na Doppsu obsojamo. Kar ne pomeni, da smo si z Lovsko zvezo v laseh. Saj, če prav razumemo, tudi Lovska zveza obsoja krivolov.

Še najbolj je v javnosti odmeval nesrečen predlog Lovske zveze, da bi med lovno divjad uvrstili več zavarovanih in ogroženih vrst ptic. To je bil res hud spodrsljaj njihovih strokovnih služb. Jasno, da smo takšnemu predlogu odločno in ostro nasprotovali. Ja kaj pa je Lovska zveza pričakovala drugega? Proti takim idejam se bomo še naprej borili. Proti nespametnim idejam, ne proti lovcem.

Zanimivo tudi, da lovce v stikih sem bolj z lovci snežniških lovišč prav malo zanima ta lovsko ptičja zgodba. Zdi se, da nimajo kaj dosti skupnega z njo.

Tu je treba povedati tudi, da slovenski lovci nikoli niso bili pretirano zagnani za lov ptic. Predlog po širitvi lovnih vrst večino lovcev bolj malo zanima. Predvsem je v interesu tistih, ki bi radi služili s prodajanjem lova italijanskim lovcem, ki so znani kot navdušeni lovci na ptice.

V Sloveniji se letno sicer zakonito postreli kar okrog 40.000 ptic, a velika večina ni ubitih za zabavo slovenskih lovcev. Približno polovico od tega, torej dobrih 20.000, odpade na fazane, ki jih državni Zavod za gozdove vzredi v kletkah »za pred puško«, kot temu rečejo. Te uboge ptice potem postrelijo lovski gostje, večinoma Italijani, pogosto še isti dan, ko jih izpustijo v naravo. To je nemara najbolj umazan biznis, ki se ga gre naša država.

Nadaljnjih 15.000 ubitih ptic pa predstavljajo sive vrane, srake in šoje. Lovci sicer nimajo interesa streljati teh ptic, jih pa morajo, saj jim ZGS letno določi kvote, lovska družina pa je kaznovana, če kvote ne doseže. Tu gre za zmotno prepričanje Zavoda, da se s tem zmanjšujejo škode na kmetijskih kulturah. Odstrel vran sicer lahko zmanjšuje škodo, če je zastavljen kot odvračalni odstrel, takrat in tam kjer škode nastajajo. Ker pa se odstrel zdaj ne vrši tako, gre za brezplodno in nesmiselno ubijanje proti volji samih lovcev.

Na ministrstvu preverjajo, ali Lovski zvezi še pripada status društva, ki deluje v javnem interesu ohranjanja narave. Tudi Dopps je pred kratkim zahteval vključitev v ta postopek. Zakaj?

Res smo dali takšno zahtevo in ministrstvo nam je pred kratkim s sklepom dovolilo sodelovati v postopku. Zdi se nam pomembno, da se v upravnem postopku dokončno razčisti, katera organizacija se sme v javnosti predstavljati kot naravovarstvena in katera ne. V zadnjem času opažamo trend, da se organizacije, ki se ukvarjajo z izkoriščanjem naravnih virov, predstavljajo kot naravovarstvene. Včasih zato, da se v javnosti zamegli prava narava njihove osnovne dejavnosti.

Z udeležbo v tem postopku bi radi prispevali k razčiščenju pojmov.

Kdo si zasluži naziv naravovarstvenik?

Naziv naravovarstvenik si zasluži, kdor z delovanjem pomembno prispeva k ohranjanju narave. To je definicija iz zakona in to bo v omenjenem postopku Lovska zveza morala izkazati.

Dejstvo je, da se lovci v zadnjem desetletju radi predstavljajo kot naravovarstveniki. Lovska zveza o sebi govori kot o največji naravovarstveni organizaciji v Sloveniji. Na Doppsu smo s simpatijami in naklonjenostjo spremljali to njihovo poudarjanje, saj smo pričakovali, da se bo Lovska zveza sčasoma v resnici začela nekoliko ukvarjati tudi z varstvom narave. Dejstvo je, da lovci veliko hodijo v naravo, da jo dobro poznajo in da jih je veliko. Na Doppsu si seveda želimo zaveznikov pri naravovarstvenem delu.

V resnici smo videli nekaj obetavnih primerov naravovarstvenega dela lovcev. Na primer LD Središče ob Dravi, katere predsednik je bil nedavno preminuli Boris Kočevar. Bil je lovec in hkrati predan naravovarstvenik. Ta lovska družina je izvedla kar nekaj obsežnih naravovarstvenih projektov. Na primer kupili so dvajset hektarov kmetijskih zemljišč in jih namenili za habitate ogroženih vrst. Obnavljali so visokodebelne sadovnjake, z grmovnicami so zasajali melioracijske jarke ter si aktivno prizadevali za ustanovitev Krajinskega parka Središče ob Dravi. Ta lovska družina si zagotovo zasluži status delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Mi si želimo, da bi bilo takšnih lovskih družin veliko. Če bi vsaka od štiristo lovskih družin v Sloveniji namenila dvajset hektarov zemljišč za varstvo habitatov, bi skupaj zbrale za lep narodni park zemljišč.

Videli smo, kakšne zasluge ima LD Središče ob Dravi. Vendar to niso zasluge Lovske zveze. LZS je druga organizacija, ki bo morala v postopku predstaviti svoje pomembne prispevke k ohranjanju narave. Veseli bomo, če se bo izkazalo, da jih ima. Njen predlog, da se med lovne vrste uvrsti več zavarovanih in ogroženih vrst ptic, bo pri tehtanju naravovarstvenih zaslug na drugi strani tehtnice.