Volk jelena pod lokomotivo?

Ali lahko okrivimo volkove za povoz na cestah in železnici?

Zgode in nezgode okoli volkov in njihovega plena so spet popularne v naših medijih. Seveda novinarji o tem radi povprašajo tudi lovce iz lovišč, kjer se to dogaja. Kakšni so naši odgovori in kakšen je naš odnos do te namišljene problematike?
Na portalu Primorskih novic 4 junija 2014 preberemo za primer povoza košute in jelena. Košuta je končala svoje življenje na avtocesti, jelen pa je izgubil bitko z lokomotivo.

Novinarka Lea Kalc Furlanič je med drugim v članku  zapisala;
… Odgovorni na zavodu za gozdove pa pravijo, da rodiški primer ni osamljen, in dodajajo, da porast populacije volkov ni tako velik, da bi ogrožala divjad.
“Volkove, tudi dva do tri skupaj, na našem območju, celo zelo blizu vasi, v zadnjem letu pogosto videvamo. Ob primeru na avtocesti in železniških tirih povožene jelenjadi ocenjujemo, da sta tako tragično končala, ker so ju preganjali volkovi. Nenavadno se nam namreč zdi, da bi se jelenjad naokoli gibala sredi belega dne in skakala čez ograjo avtoceste ter se celo približala železnici,” pojasnjujeta predsednik in gospodar Lovske družine (LD) Videž-Kozina Viljan Sluga in gospodar LD Andrej Opara. Dodajajta še, da so v njihovi lovski družini doslej že beležili primere izgube divjadi, vendar so se zgodile le na lokalnih in magistralnih cestah, na avtocesti ali železnici pa še ne. (konec citata)

V članku se omenja tudi mnenje lokalnega predstavnika zavoda za gozdove, ki omeni, da populacija jelenjadi tam narašča.
Pri tej zadevi padeta v oči dve stvari. Pod prvo se postavlja vprašanje vpliva naraščanja jelenje populacije na povoz, pod drugo pa odnos do volkov in kolikšen je njihov delež »krivde«.
Že sama statistika in logika nas napeljujeta k predvidevanjem, da se s povečanjem števila osebkov jelenjadi na področju in vozil na cestišču poveča možnost trka na področju, kjer se njihove poti križajo, torej na cesti in železnici.  Seveda so pri tem dejavniki tudi ograja, ki je, samo ugibam, morebiti poškodovana po zimskem žledu in vpliv vznemirjanja, ki bi košuto pripravil do skoka čez ograjo. Ali gre pri vznemirjanju lahko samo za volka? Mogoče gre za potepuške pse ali celo kakšen človekov vpliv.
Nadalje se lahko povprašamo, kaj pomeni dejstvo, da ravno v tem lovišču zadnja leta uplenijo manj divjadi kot pred leti? In to ob dejstvu, da sosednji dve družini na trasi železniške proge beležita ena izrazito povečanje ena pa že več let stabilno število odvzema jelenjadi. Jaz si že ne bi upal postavljati ocen kar tako na pamet čez palec.

Zakaj ne? Ker take ocene izdajajo površnost in se jo potem lahko kaj hitro pripiše tudi ostalim ocenam in evidencam lovcev. Recimo o staležu divjadi v lovišču. S tem vržemo dvom na upravičenosti do zahtev po večjem ali manjšem številu divjadi v lovišču, damo možnosti za manipulacije o željah po velikih čredah, ki prekaša nosilnost okolja in izražajo preživeli »hlevski« princip gojitve.  Ja, ugibam, seveda ugibam in to namenoma. Da pokažem kam ugibanja lahko pripeljejo. Tudi ta o vzrokih konkretnega povoza iz članka.

Menda se čudijo, da se jelenjad približa železnici. Pa kolikor vemo, se povoz divjadi in seveda s tem tudi jelenjadi na progi še kako dogaja in primorska proga ni ravno izjema. Prej obratno! Vemo pa tudi, da se v nekaterih lovskih družinah z na novo uvedenim evidentiranjem povoza na progah ne strinjajo, saj menijo, da jim »železnica naredi polovico predpisanega plana«. O dvigu plana, pravičnosti evidentiranja izgub in odvzema divjadi iz lovišča pa sedaj ne bi pisal.

Druga opazna stvar v članku je nasprotovanje  prisotnosti volkov. Tu imajo marsikateri lovci skupni imenovalec z marsikaterim prebivalcem področja, še posebej z rejci živine. Kaj tu reči ob vseh prizadevanjih stroke, ki dokazuje primernost celovitega zdravega volčjega tropa tudi iz vidika škod in vpliva na zdrav gozd. Kaj tu reči iz vidika razmišljanja o reševanju še tiste nekaj genetske pestrosti in raznolikosti naravnega sveta, ki nam še ostaja? Pravzaprav ne mislim kaj dosti pisati, saj so to stvari zavedanja vsakega posameznika, njegove pripravljenosti izobraževati se in spoznavati, njegovega pogleda v bodočnost in njegovih prizadevanja za blagor tiste strani, ki mu je ljubša.

Vendar pa bi bilo lepo in prav, da se v teh prizadevanjih, še posebej če govorimo o prizadevanjih predstavnikov in članov naše lovske organizacije, uporablja preverljive informacije, dokaze in raziskave. In da se opusti takšne ocene, ki so pravzaprav le predvidevanja brez osnov. Ker v ljudeh lahko spodbujajo napačne zaključke!

V članku zanimiva je tudi navedba na tem območju pristojnega predstavnika ZGS za divjad, ki pravi: “V lanskem letu smo v Brkinih, Istri in na Krasu beležili le dva odstotka izgub - od celotnega odvzema, 296 primerkov jelenjadi, so jih šest pokončale zveri, toleranca pa je deset do 12 živali”. Na kakšni osnovi temelji ta toleranca in kako je določena, pa zanima marsikoga.

Nekaj podatkov o zabeleženem povozu na železniških progah v letu 2014:

Vse divjadi: 238 od tega 39 primerkov osebkov navadnega jelena.
Od teh samo na primorskem, notranjskem in zahodno visoko kraškem lovsko upravljavskem območju so jih vlaki povozili 20, to je 1 junico, 1 lanščaka, 7 telet, 8 košut in 3 odrasle jelene.

Na tem področju je bil  tem času zabeležen povoz 72 osebkov divjadi, od tega 63 parkljarjev (jelenjad, srnjad in divji prašič) 2 jazbeca, 3 lisice in 4 medvedi.