Kdo si vegan?

 Na rob razmišljanj o sadističnih lovcih

 Sredi poletne vročine nas v Delo-vem blogu Katerina Vidner Ferkov sprašuje „Kdo si, lovec?“ Pa ne počaka na odgovor, temveč kar sama napiše odgovore, za katere misli, da so pravi. Pa se moti. Zelo. In povrhu svoje mnenje še malo popopra in na lovce zlije vedro nevednosti in predsodkov. Ni da bi ji sedaj popra nazaj pod njen nos pihali. Potem bi le vsi kihali in vsak svoje trmarili. Pa ta poletna vročina ni najbolj primeren ambient za take hece. Dajmo raje malo v senci se ohladiti in bistro pogledati kakšni so pravi odgovori na njeno vprašanje. Tudi zato, da se nas ne bi Katerina bala, saj misli, da smo agresivni.

Ferkova zaključi svoje pisanje s stavkom, da je usoda živali na našem krožniku. Misel je prava in jo v njej podpiram, saj bi že zaradi našega zdravja morali precej spremeniti prehrano. Prave tovarne-farme kjer se v katastrofalnih in nenaravnih pogojih goji milijone živali za zakol v vseh pogledih pomenijo nesprejemljivo nasilje nad bitji in naravo.

Vendar niso na tem svetu le tiste vrste živali, ki na koncu pristanejo na našem krožniku. Jih je še mnogo več in tudi okoli teh, ki jih vsejedi človek degustira ni vse tako preprosto. A za to videnje je treba pametni telefon odložiti za malo več časa, kot to priporoča svojim bralcem Ferkova.

Spoštujem Katerinino odločitev o veganski ali vegetarijanski prehrani, na kar očitno cilja. Prav je, da se ima vsak pravico zase odločiti kako bo živel. A ne na škodo ogrožanja iste pravice drugim. In tu seveda ne smemo spregledati tudi pravic živali do življenja.

Tu pa moramo pogledati okoli sebe ali imajo živali sploh možnost, da same poskrbe zase. Pa tu ne mislim le na posamezne osebke, kar zagovorniki pravic živali običajno počno, temveč na njihove skupnosti, populacije. Tako kot en sam človek ne pomeni nič, to velja tudi za živali. Posameznik ni sposoben ohranjati lastne vrste in njegov vek trajanje je le do njegove smrti, pa naj bo kakršna koli že. Mnogokrat pa mora biti posameznik žrtev, da se ohrani skupnost. Grobo in kruto, a tako v Naravi je. Ona je kruta, ne odpušča, a je kljub temu neskončno pravična in modra.

Za kolikor toliko trezen pogled na živali, s tem mislim predvsem na prostoživeče, je potrebno gledati v kontekstu modernega časa. NI res, da „najverjetneje poleg moljev in komarjev ni nobenega živega bitja daleč naokoli, ki bil večji od bakterije. „, kot piše Katerina. Tudi mnogo večje so in dokaj jih vidim, pa ne živim v divjini Kočevskega pragozda, temveč na obrobju prestolnice. In so čudovita izjema, če pogledamo po ostalih delih razvite Evrope. In to moramo ohraniti! Pestro, zdravo in ljudem sprejemljivo populacijo vseh vrst prostoživečih živali. Od malih insektov, ptic, divjadi pa do največjih vrst zaščitenih zveri.

In tu imajo poleg ostalih tudi lovci svojo vlogo. Pomembno. Razpeto med odobravanjem in gnusom javnosti, med dolžnostjo in pravicami, med pritiski države, politike, raznih lobijev in ne nazadnje v objemu prvinske ljubezni do živali in okolja.

Kaj pa je ljubezen? Je to čustvo, ki te vodi h kratkotrajnemu izpolnjevanju zadovoljstva povezanega z ljubljenim? To je egoizem! Ljubezen je predvsem takrat, ko smo sposobni prizadeti tako sebe kot ljubljenega s ciljem, da čimbolj poskrbimo zanj. Tudi za ceno, da ga izgubimo.

Tudi lovci prizadenemo živali, ko jim jemljemo življenje. Prizadenemo mamo srno, ko ji odstrelimo mladiča. Tudi ni bilo lahko poslušati in gledati enoletno srnico, ko sem ji v začetku maja odstrelil brata srnjačka s katerim sta že jeseni osirotela skupaj nekako le prebila hudo zimo.

A dobro vem zakaj počnem to, kar bi počele v neokrnjeni naravi pripadnice zveri, najsi bo iz vrst volka, medveda, risa, šakala, lisice, pa še marsikatere, ki so bile, pa jih ni več v naših krajih, ker jih ljudje iz različnih vzgibov povečini ne želijo imeti v svoji bližini. A narava je v svoji modrosti življenje plenilcev in plena, tistih ki druge žro in tistih, ki so požrti, neločljivo povezala. In to vez smo pretrgali mi. Najsi smo danes lovci, poljedelci, mestne srajce ali podeželani ali karkoli drugega.

Ali lahko to popravimo? Imamo sploh željo? Smo voljni podreti civilizacije in se vrniti v obdobje najmanj 10.000 let nazaj, da bo narava kolikor toliko „naravno“ funkcionirala.

Mislim, da ne. Da se nihče ali vsaj večina, ki danes živi v civilizacijah ni voljna spoprijemati z vsemi težavami, odrekanji, boleznimi in že čim neprijetnim kar čista narava prinaša. Prepričan sem, da bi takrat tudi danes najbolj prepričani veganci strastno zagrizli v toplo in krvavo srce pravkar ujete in s kamni ali kopjem pobite živali.

Kaj pa v tej odtujenosti civilizacije od narave za prostoživeče živali lahko naredimo? Veliko, čeprav vedno premalo! Lahko poskrbimo za obstoj vrst živali, za njihovo pestrost, za čimboljše delovanje preostalih naravnih mehanizmov in predvsem za za ohranitev habitatov, okolja v katerem živali živijo. A to ne pomeni zaprtih in ograjenih področij, kot je marsikje v Evropi, temveč med seboj povezane površine, ki omogočajo prost pretok genskega materiala širom celine. To pomeni borbo za zelene mostove preko cest in železnic, to pomeni spremljati populacije živali, jih znanstveno raziskovati, iskati načine čimboljšega upravljanja s temi vrstami (tudi s puško!), se boriti proti bolnim tendencam raznih dobičkarskih lobijev se izobraževati, druge izobraževati in še marsikaj, kar gre tudi marsikomu v nos.

Ne bi si želel s pisanjem nakopati še ene zamere drugače mislečega, tokrat Katerine. A poudariti moram, da je treba v prid skupnih prizadevanj za dobro živali včasih malo odstopiti, sprejeti kakšen kompromis, poslušati drugega ter poiskati kakšno skupno pot. Obkladanje z agresivci in pijanci je podla poteza, ki cilja le na maloštevilno primitivno publiko. Bi bilo smiselno, da vračamo lovci s plitvimi obmetavanji z narkomani in sanjači? Bilo bi barbarsko in narobe!

Raje vprašam „Kdo si veganec?“ in te poskušam razumeti in se pogovarjati.

Pa vsem skupaj en lep lovski pozdrav!