O mrharjenju (Lovec 12/2012, str. 657)

Odziv na članek v Lovcu in debato na forumu

Ko govorimo in pišemo o etiki v lovstvu, bi kot prvo morali potegniti primerno ločnico z moralo. Skušajmo razumeti, da je morala stvar urejenih medsebojnih odnosov v LD in LZS, etika pa stvar svobodne osebne odločitve. Lovska zavist in pogosta medsebojna obtoževanja lovcev so v prvi vrsti posledica neurejenih moralnih vprašanj v lovstvu in ne vprašanje etike.

Osnovni vzrok za takšno stanje je pomanjkanje naravovarstvenega znanja. Lovci še vedno gledamo preveč antropocentrično na divjad, kar pomeni, da v ospredju lova niso naravne zakonitosti, ampak tradicija lova, preživete dogme in lovec sam. Pri tem se premalo zavedamo, da je v zakonih in drugih predpisih določeno, kot nekakšen družbeni minimum moralnih norm, le tisto, kar se lahko in mora zahtevati od vsakega lovca v državi. Številna moralna vprašanja, ki bi naj urejala odnose med posameznimi lovci, to je pravice in obveznosti znotraj LD, bi morala biti ustrezno rešena v internih aktih LD. Največja rak rana internih aktov je dejstvo, da se ne spoštuje načelo, da je osnovna karakteristika moralnih norm njihova enakost in obveznost za vse člane, ne glede na položaj posameznika ali njegove zasluge v LD. In to vključno s sankcijami za kršitve. Za slabo urejene medsebojne odnose lovcev ne nosi odgovornosti nihče drug kot LD. To velja tudi za primer spornega ravnanja lovca, ki bi naj v enem dnevu odstrelil štiri srnine mladiče. To ni vprašanje za OEK! In vsa zapisana javna obsojanja ali izrekanje podpore omenjenemu primeru so neprimerna in odveč!

Pri konfliktu interesov večine in omejevanju svobode posameznika, LD pri sprejemanju internih pravil lova nikoli ne smejo zaiti tako daleč, da bi lovce sistemsko usmerjale k etično spornem načinu izvajanjem lova. Kot takšno ravnanje lahko zagotovo prepoznamo interno splošno prepoved odstrela srn 2+ v mesecu septembru in oktobru v posameznih LD, ali recimo prepoved odstrela mladiča ali mladičev skupaj s srno na enem lovu. Takšna pravila so posledica preživele dogme o gojitvi divjadi in praviloma vodijo v "prisiljen" neetičen lov vodečih srn in tudi vodečih samic drugih vrst divjadi ob koncu leta, ko pod grožnjo sankcij, zaradi neizpolnitve načrta odvzema, takšen odstrel kar naenkrat ni več etično vprašanje. Neetično ravnanje nikoli ni vprašanje namišljenih okoliščin in nikoli ne zastara! In še ena značilnost lovske dvoličnosti: za veliko lovcev in menda tudi za OEK ni neetično, če lovec na enem lovu odstreli več lisic, sivih vran ali recimo celo več fazanov, pa čeprav je odstrel že enega fazana okoljsko etično veliko bolj sporen kot odstrel mladiča srne. Ob tem še eno vprašanje za OEK: kaj pomeni umetna vzreja fazanov zaradi lova? Ne, v tem primeru zagotovo ne gre več le za vprašanje neetičnega ravnanja, ampak za grozovito pomanjkanje osnovne morale in okoljske odgovornosti v lovskih organizacijah! In kje je so tukaj jasna stališča OEK?

Etika je torej nadstandard uzakonjenih in predpisanih moralnih norm. Je standard želenega vedenja lovca posameznika. Je in bo ostala odraz osebnostnih lastnosti posameznika, njegovega osebnostnega razvoja in svobodne izbire. Zato etike ni mogoče nikomur vsiliti in predpisovati, niti s podpisom EK. V nasprotju s predpisanimi sankcijami za zakonske norme, za etiko ni mogoče predpisati sankcij! Zato je "prisila" za podpis Etičnega kodeksa slovenski lovcev pravzaprav zelo huda zloraba etike v lovstvu. Še veliko bolj sporen je Pravilnik o postopku pred odborom etičnega kodeksa slovenskih lovcev in na podlagi njegovih določil javno izrekanje sodb posameznikom, kot je recimo primer opisanega mrharjenja v zadnji številki Lovca.

Glede na razvoj družbe in nova znanja, se etika spreminja v času in prostoru. Tega se očitno ne zaveda LZS, ki še vedno prisega na zastarel in današnjemu času neprimeren Etični kodeks slovenskih lovcev, ki je bil sprejet že leta 1998. Kodeks, ki se že v uvodnih določbah 1. člena opira na načrtovanje in uresničevanja gojitve ter odstrela divjadi, ni zasnovan na spoznanjih ekološke in okoljske etike, torej na presoji, kaj je dobro ali slabo za uresničevanje sonaravnega trajnostnega upravljanja z divjadjo.

Če smo dojeli, da je etika posameznega lovca odvisna tudi od doseženega nivoja znanja, ne smemo spregledati, da na etičnost v lovstvu pomembno vplivajo tudi urejeni odnosi v lovski družini, dosežen nivo kulture in odgovornosti do lova. Zato je ključnega pomena, kaj v procesu izobraževanja nudimo lovskim pripravnikom. Zavedati se moramo, da potem, ko si je posameznik izoblikoval svoja stališča do lova v LD, jih bo zelo težko spremenil! Zato je za neetičnost lova, vsaj toliko kot posameznik, praviloma vedno odgovorna tudi LD.

Lovci smo in bomo pri odločitvah na lovu vedno bolj izpostavljeni vprašanju etike. Zato si končno zapomnimo, da nas prav nihče ne more prisiliti v neetično ravnanje. In okoljska etika ni vprašanje lovske zavisti in odnosov v LD, ampak vedno odgovorna presoja kaj je dobro ali slabo za naravo, za divjad! Nedopustno je razmišljanje, da pod težo letnih načrtov odvzema divjadi in nesorazmerno visokih glob, lahko pri lovu divjadi ravnamo nekoliko manj etično, kot to kaže tudi zapis o mrharjenju. Namesto takšnih nesmislov bi pričakoval, da se bo OEK, vsaj na načelni ravni, bolj odločno odzival na dnevna vprašanja, ki lahko sistemsko spodbudijo neetična ravnanja lovcev. Kot takšen primer navajam predlagano podaljšanje lovne dobe za merjasca na celo leto in jelena samca do konca januarja. Oba predloga LZS sta izrazito lovsko (trofejno) antropocentrična in ekološko neetična, pa vendar je ostal OEK pri teh predlogih značilno slep in gluhonem!

Javno mrharjenje posameznika, ki se je izpod peresa Šusteršiča zgodilo v zadnji številki Lovca, je izpod vsake kritike. Od predsednika LZS, kot najvišje moralne avtoritete, pričakujem, da bo že na prvi seji UO LZS predlagal razveljavitev zloglasnega Pravilnika o postopku pred odborom etičnega kodeksa slovenskih lovcev ter glasno in javno povedal, da zaradi spornega zapisa pričakuje najmanj odstop predsednika OEK. Seveda bi se za skrajno neprimerni zapis predsednika OEK moral predsednik LZS ali odgovorni urednik tudi javno opravičiti. In lovci bomo lahko tako kar iz prve roke dobili odgovor kako visok etični standard premorejo tisti, ki tako lahkotno, neetično in moralno neodgovorno javno sodijo drugim.